MARIBOR – Kako malo je včasih potrebno, da razveseliš človeka, dokazuje zgodba 27-letnega Davida Uršeja iz Maribora. Že od rojstva je vezan na nego domačih, še danes nosi plenice in le s tujo pomočjo naredi tri ali štiri korake od postelje do stola ali obratno. Ko smo ga obiskali pred dvema mesecema, je mirno sedel v svojem stolčku in se navduševal ob zvokih iz svojega zastarelega, dotrajanega kasetnika ter vrtel kaseto naprej in nazaj. Vedno znova je iz kasetofona prihrumelo: Džuli! Uspešnica jugo pop zvezdnika Daniela Popovića je bila in je ostala njegova največja strast.
Odkar smo v Novicah objavili njegovo žalostno zgodbo – poleg svoje invalidnosti je tudi zaradi možganskega tumorja izgubil mamo Bojano – so imeli poštarji ob obisku Uršejevih vedno polne roke. »Vsak dan so prinašali polne torbe kaset. A ni bilo le to. Ljudje so nas zasipavali s plenicami za odrasle, dobili smo celo dva radijska sprejemnika z modernejšim predvajalnikom. Tudi nekaj denarja je bilo v kuvertah. Iz tega in s pomočjo centra sva si z Davidom kupila novo posteljo. Zdaj vsaj spiva kot človeka,« nam je s solzami v očeh razlagala 84-letna Angela Uršej. Davidova babica, ki ji na obrazu piše, da ji v življenju ni bilo postlano z rožicami, je po hčerini smrti prevzela celotno skrb nad invalidnim vnukom. »Ljudem, ki so nama v teh težkih trenutkih pomagali, bi se rada iz srca zahvalila. Večina jih je iz okolice Maribora. Toda pred nama je že nov izziv. Rada bi v drugo stanovanje,« načrtov ne zmanjkuje vitalni upokojenki.
David namreč ni edina skrb babice Angele
Na njenih plečih sta tudi preostala otroka pokojne hčere Bojane, 24-letni Denis in njegova mladoletna sestra Deja. Skupaj z njunim gluhim očimom si namreč delijo borih 58 kvadratnih metrov veliko stanovanje na Betnavski cesti v Mariboru. Na koncu predora se je zasvetila majhna lučka. Angela je namreč izvedela, da je v bloku, le streljaj od sedanjega doma, stanovanje, primerno za invalida. »Prijaviti se morava na razpis. Rok pa poteče v začetku septembra,« je bila kar nekoliko evforična. Na enem področju pa se zadeva vendarle ni premaknila z mrtve točke. Rešitev za Davida bi bila dopoldanska namestitev v enem od zavodov. Babica je izvedela, da naj bi dom v Staršah deloval podobno kot tisti, v katerem se je David ob dopoldnevih zadrževal do svojega 26. leta. »Da ga odpeljejo za osem ur, bi mi veliko pomenilo, da si vsaj malo odpočijem. Veliko opravkov imam kljub temu, da sem že v pokoju. A če imam Davida od zore do mraka, mi ne preostane drugega, kot da vstajam sredi noči, ob treh ali pol štirih,« je naš pogovor sklenila Angela, ki iz leta v leto na žalost ne bo mlajša.
Pred radiem
David se ni spremenil. Še vedno od jutra do večera čepi pred radiem. Pred časom je za rojstni dan dobil klaviature, a se je medtem pokvaril adapter za elektriko. Z baterijami pa se ne da, saj se prehitro izpraznijo. Ima talent za glasbo, saj za babico ponovi vse, kar mu pokaže. Z enim prstov na desni roki, več jih zaradi prizadetosti ne more uporabljati.
