Vaščani vidijo shirane krave, inšpekcija site

LOKE – Na štajerski strani Trojan je pred dnevi v kepicah naletaval nemara še zadnji letošnji sneg. V mislih so se nam, najbrž zaradi klica na pomoč, ki smo ga prejeli v naše uredništvo, vseskozi prikazovale povsem presušene, pravzaprav shirane indijske krave, kakršne lahko videvamo po Dekanski planoti. Toda to ni Indija, odpremo oči, to je vendar Spodnja Savinjska dolina!

Klic na pomoč je prihajal ravno iz Lok, majhne in razložene vasi ob sotočju Ojstrice in Konjščice. Glasil se je: »Goropevškove krave so tako izmučene, da še mukati ne zmorejo več!«

Te krave v svojih vimenih nosijo na hektolitre tiste prave kmečke zgodovine, z nešteto vzponi in padci. Nekaj malega o tem smo izvedeli sredi ateljeja v Ojstriški vasi, kjer svoj čopič suvereno vihti Vid Hanžič, rojen leta 1938, naivec, zbiratelj starin, starega kmečkega orodja, tudi orožja, Vid, izučeni kolar in dolgoletni policist, ki je bil svojčas tudi Pavlov sošolec.

»Pavel Goropevšek je bil resnično odličen gospodar,« ga je tedaj iskreno pohvalil. »Kmetijo je zares uspešno peljal naprej, nikoli ni bil dolžan.« Imeli so govedo pa prašiče, Pavel je vso to živino dobro zredil in dajal v odkup. Prašiče so doma zaklali in del tega predelovali v tako izvrstne budjole, da so se sline cedile vse do Trbovelj. »Bil je res mojster svojega posla,« ga še kar ne more pozabiti njegov vrstnik iz Ojstriške vasi.

A kaj, ko je njegova sestra Milka, ki je prav tako ostala na tej bogati kmetiji, nasprotovala vsaki, v katero se je Pavel zaljubil in jo želel za svojo. Nobena ji ni bila pogodu. Kmet Pavel se potem ni nikoli poročil, zadnja leta življenja pa spil tudi kak kozarec preveč. Slava mu!

Zapoznela košnja

Kmalu po njegovi smrti je umrla tudi Milka. Kmetijo je tako dobil edini preostali dedič – njen sin Marjan. Ta se je učil za ključavničarja, a je malce zaostal. Iz posebneža, kot mu pravijo, so se radi norčevali. »Prinesi mi 22 ključev,« so si ga večkrat privoščili. Menda jih je potem prinesel 50. Takšne neslanosti so Marjana naredile še bolj nedostopnega, še bolj svojeglavega, nič se mu ni dalo dopovedati, znajo povedati njegovi sovaščani, kmetija pa je začela vse bolj in bolj propadati.

»Veste, na kmetiji je treba močno delati, kmetovati, se odrekati, pridelke je treba pravočasno spravljati,« je dejal Vid, medtem ko so se za njim lesketale oljne barve z realistične slike, ki je na najlepši možni način ponazarjala čas spravila koruze za silažo. Marjan, ki je ostal sam na ogromni kmetiji, pa se več kot očitno ni držal že zdavnaj zakoličenih kmečkih zakonitosti. Menda ni ničesar pravočasno naredil, »lani je kosil, ko so drugi kosili že tretjič,« se spominja Vid. »Le kako bo iz tega naredil krmo za svoje govedo?« so se spraševali, Marjan, resnični kralj na Betajnovi, tudi zato, ker živi na sanjskem gričku nad vasjo, pa se ne meni kaj prida za to. Niti za govorice, ki se po gostilni širijo že kar nekaj časa: »Da mu je govedo poginilo, da bi ga bilo treba pretepsti, ker jih tako muči, da nima futra ali pa jih sploh ne futra, le zakaj ima sploh živino, če pa ji nima kaj dati … in da mu živina pogine od vsega hudega?«

»Pa sploh ni revež, dovolj krme ima, ampak je ne spravi pravi čas. Ko drugi že otavo kosijo, ta šele seno kosi,« se je hudovala Hanžičeva žena Vera. »Ne vem, zakaj živinozdravniki ne ukrepajo, šintar bi že lahko menda vedel, kako in kaj!?«

»Ah, to njega ne briga, če pogine, odpelje, če ne, pač ne,« je dejal njen mož, ki se še dobro spominja, ko je videl Marjanovo živino, ki je nemočno ležala. »Kaj takega! To je bilo kot v Dachauu, sama kost in koža!« se je spominjal. »Ker je bila, čeprav povsem nemočna krava, še vedno živa, je sanitarec ni hotel vzeti.«

»Ja, potem so pa po tebe prišli,« je dejala Vera.

»Vzel sem puško in ustrelil tisto 'žvat', da se ni več 'matrala'. Ampak to še ni vse!« je povzdignil glas. »Vse so bile takšne!«

»Vse,« je moževe besede le še podkrepila Vera.

Rad pospi

Pred leti je bila tam na gričku najmodernejša kmetija, danes Marjan očitno vsega tega ne zmore več. Vstopili smo v njegov svet, prigazili do vrha. Do tega skrivnostnega hleva, Pr' Drolc se reče, v katerem naj bi bilo kot v Dachauu. »Jaz nobenemu nisem nič hudega storil! Drugi me neprestano opravljajo!« nas je tik pred hlevom prestregel piskajoč glas. Že kmalu zatem se je izza vogala pojavil na videz dobrodušni abrahamovec in potožil: »Ko bi vi vedeli, kako naporno je biti sam na tej kmetiji!« Sam s šestimi simentalkami in teličko. Je treba zgodaj vstati, ga pobaramo. »Treba, čeprav se mi včasih tudi ne da,« je bil iskren.

Lepo smo ga prosili, ali bi lahko odprl vrata hleva, da se prepričamo, morda zavrnemo krajane, ki mu nenehno očitajo malomarnost in mučenje živali. »Nihče ne bo v štalo 'hodu'! Ko boste pa pokazali, da ste inšpektor, potem pa,« se je postavil čvrsto zase.

Ko bi vsaj slišali mukati krave, smo si nenehno dopovedovali. Tako pa Marjanovega kraljestva nikakor nismo zapuščali z vsemi odgovori v žepu, nekaj je manjkalo.

Lipe Tekavc je tam pri stari šoli zrl v njegov hrib. »Moj sestrič Vinko je hotel avgusta Marjana nekaj vprašat glede košenja,« se je spominjal. »Ker ga ni našel pri hiši, je zavil še v hlev.« Tam pa tako suhe živine še ni videl. »Tako slaba 'žvat', da še zamukat ne zmore,« naj bi dejal Lipeju.

Pri najbližjih Dragarjevih se niso želeli izpostavljati. Vinko je dejal, da v njegovo zasebnost ne bo silil, saj se mu ne da nič dopovedati. »Malo je čudaški, pravzaprav 'bogi',« pa je priznala gospa Anka.