Vaščani ne bi turistom dali niti letnega vrta

ŠMARTNO V BRDIH – Turizem je ena od globalnih industrij, ki – kot pravijo pri Svetovni turistični organizaciji – že leta prispevajo k okrevanju svetovne ekonomije, prinašajo nova delovna mesta, blažijo revščino ter širijo naša obzorja. In da bi se prepričali o resničnosti teh trditev, nam ni treba na drugo celino; dovolj se je ozreti po katerem od tistih koščkov naše domovine, ki so postali turistični. Kot Šmartno v Brdih, na primer.

Z županom Brd Francem Mužičem stojimo v ozki uličici srednjeveške vasice Šmartno, ki je v stoletjih doživela preobrazbo iz utrdbe v prijetno vasico; Mužič slikovito pojasni, da je bilo Šmartno v srednjem veku celo mestece: »Takrat ni bilo avtomobilov ali avtobusov, v Brdih je bilo več volovskih kot konjskih vpreg.« V taistih krajih, nadaljuje Mužič, turizma do osamosvojitve niso poznali, zgolj na simbolični ravni se jih je dotaknilo to, kar je v tem tisočletju znova začelo privlačiti ljudi v Brda: pristnost, majhnost, sanjska pokrajina za žlahtne štorije, ki jih v tem času pišejo gostinci na krožnikih svojih restavracij.

Tudi prve trgovinice

V vasi je bilo naseljenih pol ducata hiš, ko so v te kraje prišli ljudje z vizijo prihodnosti. Sebastjan Mavrič, danes vodja gastronomske hiše Marica, je to z družino odprl pred sedmimi leti: »Na začetku je bilo naokrog kup podrtij, ulice niso bile tlakovane. Tukaj smo videli dolgoročno priložnost, odkupili smo hišo od občine in jo obnovili.« Začeli so zgolj z narezki, nato so dodajali manjše stvari (ki so jih pripravljali v kuhinji v Medani), od lani z lokalnimi sestavinami ustvarjajo mojstrovine briške kuhinje na moderen način.

Skupaj z Marico se je v letih razvijalo samo Šmartno: tam so zdaj še ena gostilna, dve leti imajo hotel, pa še ena restavracija in barček, našteva Mavrič in ugotovi: »Je še zmeraj premalo. Za primerjavo: mi smo kot Medana pred desetimi leti in nam manjka še ogromno.« Župan je v vmesnih letih turizem zaobjel kot eno od strategij kraja za razvoj (in ohranitev življenja v njem): »Poudarek dajemo gostinstvu pa degustacijskim in prenočitvenim možnostim, pojavile so se trgovinice,« našteva. Nekaj korakov vstran je urejeno sodobno parkirišče, letos so kanili imeti v uličici ob Marici letni vrt, in tu je bil (za kratek čas) konec turističnega napredka.

»Prav v tej ulici, ki je ena najožjih, smo v pripravi odloka, da bi se jo koristilo kot letni vrt. Orjemo turistično ledino, a tega vsi ne razumejo. Moti jih misel, da bo gostilna poleti odprta še ob desetih zvečer, da sploh je neka živahnost,« nam težavo pojasnjuje župan, ki se je znašel med dvema ognjema; na eni strani staroselci (in njih dediči), ki hočejo idilično spalno naselje, na drugi gostinci kot Mavrič, ki v kraj vlagajo že leta. Slednji pojasnjuje: »Verjetno je bil šok za domačine, s časom se bo izkazalo, da je v turizmu zanje priložnost.« Če ne zanje, pa vsaj za njihove vnuke, ki bi iz navala turistov iz avstrijske ali italijanske smeri lahko iztržili več.

Turizem smo ljudje

Letni vrt je bil že točka občinskega dnevnega reda, nato pa so se začela opozorila, da stvar še ni zrela. »Zaustavil sem zadevo, vmes smo imeli tri razgovore na ravni vaške skupnosti, zbora krajanov in političnih opcij,« nepričakovano zagrizen in trd boj za letni vrt sredi Brd pojasnjuje Mužič. Ko ga povprašamo, ali mora turistom res ustvariti prostor, izstreli v odgovoru: »Njim in domačinom je treba ponuditi normalne prostore.« Mavrič potrjuje, da je tudi na ravni občine v letih opazna večja resnost pri projektih, a meni, da turističnemu prebujanju navkljub to še ni dokončna stopnja: »Želel bi, da pride še kak gostinec. Videti je, da nam v okolju manjka še ogromno.« A vendarle opozarja, da tukaj ni Portorož, da so turisti bolj zmerni, nočnih težav tod ne gre pričakovati. Turizem je denar, zaposlitve in razvoj; v turizmu je kruh, ki si ga pri nas vsi ne znamo (ali pa nočemo znati) odrezati. A turizem je tudi to, da natakar prijazno odgovarja mimoidočim, ki ga sprašujejo za to ali ono znamenitost Šmartnega. Turizem je ustvarjanje nepozabnih prijetnih spominov, ki se ljudem globlje vtisnejo v srce. Tam pod cerkvijo svetega Martina bo, kot kaže, turizem vendarle izbojeval drobno zmago z letnim vrtom za goste, ki bodo daleč od mestnega asfalta lahko uživali s pogledom na zvezdnato nebo– ne vedoč, kakšni napori so bili potrebni za nekaj mizic sredi briške idile. Turizem smo pač ljudje, je nekoč govorilo geslo; predvsem tisti, ki v njem vidijo boljši jutri.