V majhnem Gradežu pri Turjaku je te dni še posebno lepo in slovesno, saj je od nedelje po vsej vasi na ogled na desetine jaslic. Skrivajo se po najrazličnejših kotičkih in prostorih, na katere ljudje v vsakodnevnem hitenju pozabljajo, čeprav so ravno tako del njihove vasi, ki ima okrog 180 duš.
Pri skoraj vsaki hiši so jaslice
Zvečer jih, če je mogoče, osvetlijo z baklami. Vseh seveda ne. Tistih pod kozolcem, narejenim posebno zato, da imajo v vasi več prostora za namestitev predmetov iz preteklosti in njeno obujanje, seveda ne bi bilo preveč modro osvetljevati z živim ognjem. Obiskovalci večine jaslic ne bodo težko našli tudi preko dneva, saj so tako rekoč povsod: pod nadstreški in kozolcem, na vodnjaku, v kapelici, v črni kuhinji in najstarejši vinski kleti, na podstrešju in v stari sušilnici sadja. Tradicija postavljanja jaslic je stara toliko kot najstarejše jaslice, ki jih je iz koruznih storžev in suhega sadja, hlevček pa iz brezovega lesa pred poldrugim stoletjem naredil domačin Andrej Vihtelič. Ker je od njihovega nastanka nekaj materiala seveda propadlo, so jih zdaj obnovili in jim za družbo vsako leto dodajajo nove.
Domišljija in iznajdljivost ne poznata meja
V Gradežu se že precej let trudijo, da bi ohranili ljudsko dediščino. To je bil razlog, da so, recimo, obnovili staro vaško sušilnico sadja, in tudi razlog, da so se prijavili na natečaj za evropski denar, da bi obnovili vsaj tri stare prazne hiše v vasi, ki so jih lastniki pripravljeni prepustiti v turistične namene. Da bi pogledali, kako se s takimi projekti spopadejo po svetu, so člani društva za ohranjanje dediščine obiskali italijanski Sutrio. Tam so namreč obnovili kar 18 vaških hiš, prav tako pa vsako leto vas spremenijo v čarobno mesto jaslic. Razlika med Gradežem in Sutriem, pripoveduje predsednik društva za ohranjanje dediščine Boris Zore, je, da tam do 15. ure popoldne v vasi ni žive duše in oživi šele, ko se pripravijo na sprejem gostov. Pri nas je drugače. Vas živi s pravljičnim božičnim časom, ljudje tudi v domačih izbah in dnevnih sobah postavljajo jaslice iz najrazličnejših materialov in pomagajo pri urejanju vasi ter delovanju društva nasploh.
Ker so se v zadnjih letih na svojo božično vas že povsem navadili, so se odločili, da bodo naredili korak naprej. Tako poskušajo spodbuditi druge kraje po Sloveniji, kjer prav tako nekaj dajo na praznovanje božiča tudi zunaj sten domovanj, da bi začele jaslice potovati, da bi jih med seboj izmenjevali in tako kar največ ljudem predstavili božične podobe, ki so jih ustvarili drugje po Sloveniji. Sprehod po čarobnem Gradežu namreč odkrije jaslice iz vseh mogočih materialov. So steklene, kvačkane, klekljane, iz storžev, polsti, kamna, betona, gline, voska, papirja, mavca, slame, tudi plastične pa izrezbarjene in vžgane v les ...
Vsake so drugačne
Ideja o izmenjavi je zaživela. V sušilnici sadja stojijo tiste iz papirja, stare 200 let, ki jih je obnovila Brigita Juvan iz Sp. Pirnič. Njene so tudi betonske jaslice na obnovljenem vaškem trgu. Toliko kot jaslice iz storžev in suhega sadja so stare tudi tiste v vaški kapelici – 150 let. Sicer potujejo po razstavah, društvo pa je tudi v stiku z izdelovalci in razstavljalci iz Litije, Kranja, Ljubljane, okoliških krajev. Vrata so odprta vsem, čeprav Marko Šavli, vodja projekta razstave jaslic v vasi, pravi, da je treba postaviti mejo. Tako naj bi se omejili na 80 jaslic, ki pa bi se vsako leto menjavale, tako da redni obiskovalci Gradeža nikdar ne bi vedeli, kakšna presenečenja jih čakajo. V Gradež lahko pride vsak in se sprehodi po razstavi. Letos so v društvu pripravili tudi neke vrste zemljevid, kje so katere od jaslic. V vasi si želijo, da nihče ne bi imel občutka, da ni dobrodošel. Božič je čas odprtih rok in srca.