LOŠKI POTOK – Obilno deževje ob koncu tedna je povzročilo pravo gorje vaščanom Travnika in še posebno Retij v občini Loški Potok. Poplavna voda, ki se je z okoliških hribov v drvečih potokih zlila v podolgovato uvalo (tam je jedro vasi), je v nekaj urah do vrha strehe potopila najnižje stoječi gostinsko-športni objekt in igrišče za tenis. Gladino so dvigovali tudi deroči pritoki iz najmanj petih bližnjih vrtač. Retje, s 430 prebivalci sicer največje naselje v občini, so se tako v hipu znašle v obroču neusmiljene narave, voda je po filmskem scenariju zalivala nizko ležeče objekte, vse tja do podružnične cerkve sv. Florijana. Na Občini Loški Potok so nemudoma aktivirali štab civilne zaščite in gasilce, na pomoč so priskočili tudi vaščani. Ujma je v ponedeljek izstavila račun, še večjega pa v torek, ko so na najnižji točki Retjiške doline, ki sicer leži na nadmorski višini 746 metrov, namerili pet centimetrov višjo gladino kot septembra 2010. Najstarejši domačini ne pomnijo take poplave.
Le streha iz vode
»Ker se nam je bližala huda ura, smo gasilci skovali načrt, kako pomagati prizadetim. V nedeljo zvečer smo reševali, kar se je dalo iz gostinskega lokala ob igrišču, in hkrati žalostno opazovali, kako se pogreza v vodi. Sčasoma je bil vse manjši, na koncu je ven štrlela le streha. Tudi danes je tam globina do deset metrov. Hkrati je voda zalivala sosednje kleti, pozneje tudi bivalne prostore. Gasilci v teh primerih pomagamo s prečrpavanjem vode, a tokrat temu nismo bili kos. Brizgalne so obmolknile. Pravzaprav je to trenutek, ko spoznaš, kako je človek nemočen pred pravili, ki jih je spisala narava,« ob pogledu na potopljeni ponos Retij razlaga Stane Mišič, poveljnik Gasilske zveze Loški Potok.
Spodnji del Retij si še dolgo ne bo opomogel, saj je zalitih več kot 40 hiš, kletnih prostorov, kurilnic, garaž, gospodarskih poslopij in drvarnic, osem hlevov, tudi štiri kapelice.
»Voda je pridrvela tudi iz smeri, kjer je nekoč stala vsem znana skakalnica v Retjah. Ja, z nje sem na smučeh svoj čas letel daleč, daleč s pogledom proti najnižji točki te zelene doline. Zdaj je v lijaku jezero, moja hiša pa se je delno pogreznila v del te podobe. Človek božji, smo sredi zime,« meteorološko različnost vasi slikovito opiše Slavko Gregorič in pokaže na prometni znak ob cesti tam zraven, ki bo seveda proti središču občine na Hribu še dolgo zaprta. Iz vode se komaj vidi le kovinska trikotna strehica.
Voda iz Travnika odteka proti izviru Obrh pri Rakitnici v Ribniško dolino, iz Retij pa proti Križni jami in od tod do Cerkniškega jezera. Nekateri domačini v Retjah trdijo, da je od njih svojo pot našla tudi proti Markovcu v sosednji občini Loška dolina. |
Živino rešili
»Živino smo pravočasno umaknili v višje ležeče predele vasi. Ne vem pa, kako in kdaj nam bo uspelo osnažiti še vedno zalite prostore v hiši,« se potožijo Knavsovi. Tudi sosed Janez Turk se ni mogel obraniti pred vodno ujmo. »Iz kleti smo pravočasno umaknili stvari. In to je vse. Hoteli smo naredi še več, a kako. Voda je pač ubrala svojo pot, stene so prepojene, ne sanja se mi, kdaj in kako jih bomo posušili,« skomigne gospodar. Da je z muhasto naravo nekaj hudo narobe, opozori Anton Mohar, eden izmed najstarejših Retjanov. » Čeprav jih štejem ..., ja, kar precej let nosim, šele zdaj spoznavam, na kakšnem območju živimo. Tod so bile vedno hude zime z veliko snega, zadnja leta pa grozijo poplave. Česa takega se v osemdesetih letih ne spomnim. Pa kako je topo, prav zastrašujoče te dni bobnelo iz teh vrtač. Tudi danes od tam prihajajo velike zaloge vode v Retjiški lijak. Bog pomagaj!« razloži Mohar.
Pogled na nekaj kvadratnih kilometrov veliko vodno površino, ki se ne bo, kot je dejal Janez Novak, župan občine Loški Potok, pogreznila še najmanj deset dni, in do oken potopljene hiše odstira vse razsežnosti poplavljene (in tudi delno potopljene) vasi. Po njej se v dopoldanski megli leno premikajo bale s senom, hlevski gnoj, drva, veje, plastika, različna oprema in orodje. Prvi mož občine, ki jo že peti mandat vodi od ustanovitve leta 1994, bo predlagal nakup reševalnega čolna, saj je kot na dlani, da v Loškem Potoku ne zdrži več pričevanje o tako imenovanih stoletnih vodah. »V vasi smo pač tako organizirani, da ob vsaki ujmi stopimo skupaj. Čaka nas čiščenje naplavin, ko bomo morali pošteno zavihati rokave. Sicer pa ne vem, kaj nam prinaša konec tedna, ko sta napovedana dež in sneg,« je dejal Stane Mišič.
