Vas Črni Potok so obkolili medvedje

KOSTEL –»Iz podrasti je šuštelo. Ozrl sem se, pred mano, ni bilo več kot dvajset metrov, so kot vkopani na pobočju stali trije mladiči, tik za njimi je z dvignjenimi uhlji čepela mati medvedka. Hm, oni na opazovalni poti, jaz pa v nevarnosti, me je prešinilo in hkrati oblilo. Potem olajšanje: medvedka se je sunkovito obrnila, trojica ji je igrivo sledila. Niso bili dolgo v gozdu, kmalu so navalili na sadovnjak in se podprli,« pripoveduje Srečo Hudolin iz Črnega Potoka, z zvermi zagotovo najbolj obkoljene slovenske vasice v zaledju gozdnate Kočevske.

Polomljeni sadovnjaki

Ujeti v strah, ki ga širijo medvedje družine, bile naj bi najmanj tri, in zaskrbljeni, da ne bi postali njihove tarče, so se zaprli v osamo, med stene domov. Potrpljenje teh ljudi, le peščica jih ne želi zapustiti rojstne grude, se je zlilo čez rob. Srečko se je z medvedko že dvakrat gledal iz oči v oči, a se obakrat rešil. Imel je srečo. Kako bo naslednjič?

V teh krajih je demografska statistka že skrb vzbujajoča, župniki opravijo več deset pogrebov na leto, krstijo pa enega ali dva otroka, včasih nobenega. Duš je torej vse manj, medvedov pa kolikor hočeš. »Oni, ki se hvalijo, da so jih točno popisali, so v zmoti. Naj te dni stopijo do roba sadovnjakov in štejejo. Lahko tudi iztrebke, ki jih puščajo po poti. Sestradani kosmatinci, ki tavajo čez drn in strn, se kar sami nastavljajo. V pomanjkanju mesa z mrhovišč želodce polnijo s sadjem. To je njihov edini priboljšek, saj so obore in hlevi z ovcami, kozami in govedom že zdavnaj prazni,« v vasi Žurge, poldrugi kilometer od Črnega Potka, ob prazni hiši, kjer je nekoč živela številna družina, razlaga dr. Stanko Nikolič. Podeželski zdravnik, ki je štiri desetletja skrbel za zdravje ljudi v deželi Petra Klepca, pokaže na polomljene veje hruške nad hišo. Dan prej se je medved znesel nad starejšo jablano sto metrov stran, na hribovitem travniku. Letos je bogato obrodila, a se je ropar s tako slastjo nažrl, da je ob slovesu del drevesa izpulil. Po celi vasi je pustil razdejanje. Belico, Bezgarje in Bazovico, vasice na poti proti Osilnici, je žled pred leti tako močno oklestil, da so posledice vidne še danes, veje, ki so jih polomile tace kosmatincev, pa podobno štrlijo iz tamkajšnjih sadovnjakov.

Nič jih ne prežene

»Škodo nekako že prenašamo, ampak medvedi vsak dan tavajo po vaseh. Nihče si ne upa več peš naokrog, otroci še posebno, saj ne veš, iz katerega grma lahko planejo,« je zaskrbljen Jože iz Osilnice.

Enako tudi Anica Padovac s Sela pri Kostelu. »Medvedovi obiski na dvoriščih, v vrtovih in sadovnjakih so ne le na Selu postali tako rekoč vsakdanji,« kaže na razmetane zabojnike za smeti. Skoraj vsako jutro jih namesti ob cesti, ihtava in lačna zverina pa jih ponoči, v iskanju hrane, zvrne. Tega so se Padovčevi že navadili, a je gospodinjo prejšnji teden zelo zaskrbelo, ko je medved ponoči prihlačal na dvorišče in se pod oknom na izletniški kmetiji, v iskanju česa mastnega, lotil sadja, pred tem pa seveda potacal rože. »Ni sile, da bi ga pregnali iz vasi. Ždi nekje v hosti, ko mi odidemo proti Kočevju, pa pride po svoj zalogaj. Ne vem, do kdaj bo tako,« se sprašuje Padovčeva.

Vajena lomastenja in kosmatinčevega ropotanja je že vrsto let Aničina soseda Marija Zalar iz bližnjih, prav tako s sadjem bogatih Rajšel. Te dni se ji je meni nič, tebi nič pokazala medvedka s tremi mladiči. Presenetila je tudi soseda, ki se je ravno pripeljal iz Kočevja. Leno je šla svojo pot. A to ni vse. »Dopoldne sem šla po solato. In glej ga, zlomka, nad vrtom ponosno stoji medvedka z mladičema. Ne premakne se. Zakričala sem in je k sreči zaleglo. Pred tem sem v posodo nabrala sončnice in jih pustila pod balkonom. Niti sanjalo se mi ni, da bi jih medved zavohal. Pa jih je. Gobec je porinil v večjo skledo in se gostil,« nadaljuje vsega vajena Marija. Domačin Mirko Letig pa še pojasni, da je medvedji brlog pod kamnitimi stenami Špic, na hribu Jelovica, ki je od ceste oddaljen okoli 300 metrov. Sosedje pač vedo za – sosede.