Tisti, ki se vsaj malo spozna na vino in na to, kar je povezanega z njim, ve, da sta zgodba in ugled zelo pomembna. Naš kraški teran ima nedvomno sijajno zgodbo, o njem so pisali ugledni kronisti že davno, tudi naš polihistor Janez Vajkard Valvasor. Strokovnjak in pisec, ki se mu moramo najbolj zahvaliti, pa je prav gotovo Maximilian Ripper, saj je 1910. izdal študijo o teranu v nemškem jeziku, 1912. je bila prevedena v slovenščino. Iz tistega obdobja so ohranjene analize tega vina, kar potrjuje, da so to dobroto že takrat nekateri kmetje zelo strokovno pridelovali. Pri teranu gre za ikono, element ne samo kraške identitete, temveč tudi slovenske, kakršnih nimamo prav veliko. Na Krasu, kjer je z njim tako ali drugače povezanih okoli 900 družin, je ta simbolna teža bistveno večja od poldrugega odstotka, kolikor je delež terana v proizvodnji slovenskih vin. Kleni Kraševci ga imajo v srcih, ne samo v brajdah, kamnitih kraških kleteh in kozarcih.
Najelitnejši člani kraškega omrežja so nedvomno njegovi pridelovalci, združeni v Konzorcij kraškega terana. Samo nekaj prek dvajset jih je, na njihovem čelu pa je šampion terana Boris Lisjak, doma iz epicentra terana, Dutovelj, kjer so tudi njegovi vinogradi in klet. A pridelovalci imajo v svojih vrstah tudi idejnega očeta konzorcija, to je ugledni enolog z doktoratom, nekdanji direktor Vinakrasa Miran (uradno Friderik) Vodopivec, pisec knjig o teranu, tudi sam vinogradnik in vinar iz Tomaja. Ne glede na pritlehno bruseljsko politično kupčkanje, na čelu katerega stoji evropski komisar za kmetijstvo in razvoj, Irec Phil Hogan, in trenutni izid bitke so Kraševci s svojim konzorcijem na pravi poti. Hrvati vojne za teran ne morejo dobiti, pa naj še tako nategujejo komisarja in za svoj teran, ki to ni, v Bruslju še tako lobirajo.
Toda tudi Kraševci so medse pridobili najmanj dva zelo pomembna moža: pri zaščiti bo njim in, upam, tudi ministrstvu odslej pravno pomagal dr. Bojan Pretnar, ob številnih hrvaških lobistih pa se bo okoli terana boril tudi dr. Draško Veselinovič, od lanskega septembra na čelu lobističnega Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja v Bruslju.
Ko gre za patente, zaščito avtorskih in intelektualnih pravic ter blagovnih znamk, v Sloveniji verjetno ni večjega strokovnjaka od Pretnarja, pred leti se je izkazal tudi v borbi za zaščito lipicancev, ki smo jo dobili. Pretnar je prepričan, da je Hoganovo prepričevanje (tudi) slovenske, zlasti nepoznavalske javnosti zavajanje. To utegne Sloveniji v tožbi, ki jo napoveduje, če bo komisija vztrajala pri delegiranem aktu, s katerim želi Hogan ustreči Hrvaški, priti zelo prav.
Pritlehno in značilno za slovensko politiko pa so se že oglasili nekateri, ki poskušajo očrniti našega ministra za kmetijstvo Dejana Židana in njegovo državno sekretarko, magistrico kmetijske ekonomije, Dolenjko Tanjo Strniša. Pod vprašaj želijo postaviti večletne napore in trud ministrstva, čeprav imajo Kraševci, pridelovalci in člani konzorcija terana zlasti o ministru Židanu in sekretarki Strniševi najboljše mnenje in jima absolutno zaupajo.
Malo manj pa člani konzorcija zaupajo in se hkrati čudijo nekaterim možem iz primorskega konca Slovenije, ki poskušajo zgodbo o kraškem teranu prikazati drugače in v imenu čezmejnega povezovanja in združevanja pihajo na dušo Hrvatom ter zagovarjajo goljufive istrske vinogradnike; ti trdijo, da pridelujejo vino iz sorte teran, ki je dokazano ni. Za to, da so hrvaški vinogradniki cepljenke refoška desetletja kupovali zlasti v trsničarstvu v Vrhpolju v Vipavski dolini, obstajajo pisni dokazi (računi). Hrvaške in posledično Hoganove trditve na trhle temelje postavljajo tudi izsledki raziskave ljubljanske biotehniške fakultete in Inštituta za kmetijstvo in turizem Poreč, ki sta pred dvema letoma skupaj izvedla projekt na temo sort pod nazivi refošk in teran in jo je z naše strani vodil dr. Denis Rusjan, profesor za vinogradništvo in trsničarstvo. A kaj ko neka druga Hrvaška, bržkone v Zagrebu, izsledke te raziskave ignorira.
Zelo pomemben člen teranovega omrežja je Marjan Colja, doma iz vasice Coljava (nomen est omen) pri Komnu in v službi na Vinakrasu v Sežani. V največji teranovi kleti ne samo na Krasu, temveč tudi na svetu, če se malce pošalim, je njegova direktorska pisarna. Od prejšnjega tedna je tudi predsednik civilne iniciative, njeni člani, ki niso samo Kraševci, pa bodo šli po potrebi javno izražat pripadnost zaščiti kraškega terana pred Evropski parlament v Bruselj.
Prvoborce močno podpira tudi zelo pomemben in vpliven mož našega kmetijstva (na žalost njegov vpliv ne sega čez meje), predsednik Zadružne zveze Slovenije Peter Vrisk. Zadružnike na Krasu je pripravljen podpreti na vse načine, tudi z brezplačno pomočjo pravnih strokovnjakov zveze, v morebitni tožbi na evropskem sodišču, ki zagotovo ne bo poceni, pa tudi s finančno pomočjo Deželne banke, ki je v lasti zadružne zveze. Okoli tožbe je zelo duhovito, resda malce cinično pripombo dal ugledni dr. Livio Jakomin, vitez vina in konzul viteškega omizja Slovenska Istra in Kras, prav tako zaljubljen v teran, rekoč: »Tožba se bo vlekla, dokler ne bo EU že razpadla.«
Strup za Hrvate se imenuje Čeferin
|
