Vse sodelavce je nekaj poklicalo in povezalo. Kraji, ki so jih raziskovali, njihovo življenje, delo ali kaj drugega.
Že veliko prej, preden je Unesco leta 2003 sprejel Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine, je Pavel Medvešček, raziskovalec ljudskega izročila, začel zbirati in dokumentirati predmete in nesnovno dediščino, vezano na staroverske običaje v osrednji Soški dolini. Pravzaprav v zadnjem trenutku. Industrializacija, prva svetovna vojna in vandalizem so mnogo naravnih svetišč in obrednih predmetov že skoraj uničili, še z zadnjimi staroverci je še lahko navezal stike. Nobeden izmed njih pa se mu ni pustil fotografirati.
Medvešček je začel predmete zbirati, v pogovorih pa podrobno beležiti skrita in skrivna sporočila starovercev. Največ mu je o tem skrivnostnem svetu povedal dehnar (vodja staroverske skupnosti) Janez Stergar iz Zgornje Strgarije v Volčanskih Rutih. Poudarjal je, da imajo svojo vero in jim pač drugi pravijo staroverci – ta beseda se mu je zdela primernejša kot pogani.
Živeli z naravo
Skupnost starovercev je od drugih prebivalcev ločil njihov odnos do transcendentnega: Nikrmana, kačja glava, hišni duh, tročan, ris, bruščin, zduhec. To je bila kultura ljudi, ki so gojili drugačen pojmovni svet kot ljudje v njihovi okolici. Živeli in čutili so z naravo. Nenavadne oblike v naravi (včasih spominjajo tudi na podobe iz realnega sveta), ki so jih izoblikovali voda, zemlja, ogenj in zrak, so drugače občutili, videli drugače, poslušali tankočutno in razumeli na svoj način.
Predvsem iz pripovedovanj in nekaj ostalin so raziskovalci razbrali, da so bila njihova naravna svetišča: Padence (potok Doblarec in Lepenka), Babja jama (med Dolenjim in Gorenjim Logom), Stara Škavna (Mrzli potok pod Krnom), Jelenk (pri Kanalskem Vrhu), Kamrtna (pod Šebreljami). V njih so imeli obrede, povezane z letnimi ali življenjskimi prelomnicami. Obredno vlogo so imele večje, skalne gmote nenavadnih oblik, sveta drevesa (poleg lipe tudi javor, bukev), les posebnih oblik in številni kamni prodniki – žilniki.
Tudi dandanes temačna soteska potoka Doblarec in Lepenka s številnimi kotlicami vzbuja nenavadne občutke. Nekoč pa je bilo v predelu, kjer sta potoka izdolbla kanjone, svetišče Padence. V vodi so se obredno umivali, mladci pa opravljali iniciacijski test. Kdor je prehodil vso sotesko gorvodno, je bil sprejet v fantarijo. Ko je spomladi Sončno skalo prvič obsijalo sonce, je bil praznik, fantje so takrat piskali na piščali.
Pomemben položaj v staroverskem obredju zavzema kačja glava, simbol, poznan že v stari indijski in kitajski filozofiji. Kačje glave so kamni iz narave, ki so ji po obliki podobni. Včasih so vanje izdolbli luknje za oči ali dodali podrobnost, da je bila bolj razpoznavna. Imela je vpliv na plodnost in varnostno funkcijo. Soča, Idrijca in potoki so skozi tisočletja vrteli in mleli prodnike – žilnike. Še posebno so se obrusili, zgladili in naravno porisali z najrazličnejšimi vzorci v rečnih kotlicah. Niso izražali le moči narave, tudi njeno lepoto. Imeli naj bi posebno moč, bili so hišni duhovi. Polagali so jih pred vrata ali okna, ko pa so izgubili moč, so jih odnesli nazaj v strugo in vzeli nove. V suhe struge so staroverci postavljali kamen na kamen, t. i. stražce. Če je bila vedeževalska ašura (korenika) zaobljenih oblik, je prinašala dobro, če ostrih in špičastih, slabo. Pomen oblik je podoben kot pri feng šuju.
Tajna policija
Mag. Darja Skrt, svetnica v Goriškem muzeju Kromberk, domneva, da so bile staroverske skupnosti geografsko zaključene in vezane oziroma organizirane okoli naravnih svetišč. Skupnost je imela vodjo – dehnarja, pomagal mu je svet, trije zapriseženi možje. Dehnar je zaprisegel na kolimberju, ki je bil sestavljen iz lesenega trinožnika, spodnjega kamna ročnega mlina, bulcne (prodnika) in sable (meča). Predmete kolimberja imamo lahko za voditeljeve insignije. V staroverski sredi so bili zdravilci, naokrog so hodili vidci in vidonke, ki so poleg prerokovanja zdravili ljudi z zelišči in s pomočjo bioenergije. Poznali so samoč, redek obred samozdravljenja. Imeli so tudi tajno policijo – črno vahto.
Pavel Medvešček je del teh pričevanj zbral v etnološki zbirki, ki obsega 257 predmetov in so jo na njeni poti po Sloveniji zdaj razstavili v stari šoli v Divači. Posebno pozornost vzbuja dehnarjeva kabrca, glinena piščal trikotne oblike, ki jo je uporabljal pri delu, premišljevanju in obredih. Večja piščal, imenovali so jo sončna kabrca, je bila pobarvana v sončevo – rumeno barvo, ki so jo pridobili iz češmina.
Spada v zvrst okarin, unikatne oblike. Repliko je naredila keramičarka Alenka Gololičič in je narejena po skici in natančnem orisu originalne piščali. Medvešček je imel kabrco v rokah le toliko časa, da jo je izrisal, potem je ni videl nihče več.
Kot o razstavi pove Darja Skrt, sporočila in snovna kultura starovercev niso bleščavi, pri opazovanju mora obiskovalec razstave poslušati tudi srce.
