Varnostniki vedeli za kode imetnikov sefov

LJUBLJANA – Če bi vedel, da bi se to zgodilo, kar se danes dogaja, bi drugače naredil, je med sojenjem Sašu Nosetu in Dejanu Vidmarju, ki naj bi sodelovala v ropu sefov banke SKB v noči na prvi november 2005, povedal Nosetov oče Feliks Nose in nadaljeval, da mu je službo varnostnika predlagal predvsem zaradi zelo dobrega plačila. Tudi on je namreč takrat kot varnostnik varoval sefe omenjene banke. Na vprašanje tožilke Blanke Žgajnar, kakšen je bil njegov sin po tistem ropu, pa je odgovoril, da je bil šokiran in da ponoči ni spal. »Ga je zelo prizadelo,« pravi in dodaja, da potem Nose ni več delal kot varnostnik, ampak je vozil taksi. Približno dvanajst ur po dejanju si je v spremstvu policistov lahko tudi sam ogledal, kakšno razdejanje so storilci pustili v prostoru, kjer so bili sefi, in kot je že na zaslišanju pred preiskovalno sodnico maja 2012 povedal, je videl, da so policisti iz enega kupa na drugega metali kupe denarja. »So rekli, da zbirajo, kaj je iz kakšnega sefa,« je dodal med včerajšnjem pričanjem.

Glede varnostnih kamer v sobi s sefi pa je povedal, da te niso bile prekrite, ampak samo obrnjene navzdol in da na tleh ni opazil nobenih jeklenk za varjenje. Na vprašanje Vidmarjevega zagovornika Dejana Markoviča, ali je bilo po tleh mokro, pa je odgovoril, da ne. Kot je razložil, je na itisonu opazil črne madeže. »Bilo je temno. Videl sem, da je temno. Tega prej ni bilo,« je še dodal. Iz njegovega pričanja pred preiskovalno sodnico je bilo mogoče razbrati še, da varnostniki dostop do varnostnih kod strank sefov niso imeli in da se je sistem dvojih varnostnih vrat »kvaril mesečno«. Če je sistem tako zatajil, pa je morala stranka izpolniti pristopnico, s čimer so zabeležili njen vstop do sefov. Hiša, v kateri so uradno prijavljeni od leta 2005, je v njegovi in ženini lasti. Pojasnil je, da sta jo zgradila s pomočjo kredita in prodajo dveh stanovanj, Nose pa je tudi pomagal pri gradnji. Apartma na Krku pa je kupil skupaj s sinom in njegovo ženo. Tako je na račun banke na Krku nakazal 15.000 evrov, Nose in njegova žena pa 75.000.

Nihče ni vedel, da
 so strežnik ugasnili

Na prostor za priče so pred Nosetovim očetom stopili še trije, ki so morali odgovarjati predvsem na vprašanja v zvezi z računalniško-varnostnim sistem banke in dostopom do podatkov njenih strank. Bogomir Novak, ki je bil v tistem času v banki odgovoren za vzdrževanje računalniškega omrežja, je povedal, da je bil tako imenovani program vetox, ki je hranil bazo podatkov strank banke SKB, povezan z računalnikom pri varnostnikih in z še enim računalnikom v poslovalnici, kjer so tamkajšnji uslužbenci vnašali podatke o strankah. »Iz nobenega drugega računalnika v banki ni bilo mogoče dostopati do teh sistemov,« je povedal Novak. Matej Kralj, ki v banki opravlja delo sistemskega inženirja, je med drugim povedal, da so bili uporabniki, ki so vstopali v bazo podatkov, razvrščeni v tri nivoje. Varnostniki so bili del nivoja tri, ki jim je omogočal le vpogled v številke sefov strank, ne pa tudi vpogleda v PIN-kodo. Povedal je, da je bil strežnik pri varnostnikih 31. oktobra 2005 ob 23.27 nepravilno ustavljen in po njegovem takratnem sklepanju se je to zgodilo s potegom električnega kabla iz ohišja računalnika. Na vprašanje, ali je varnostni sistem omogočal, da bi nepravilno ustavitev strežnika avtomatično komu sporočil, pa je odgovoril nikalno.

Videli so lahko spremenjene kode

Da je bilo očitno za varnost lastnikov sefov takrat zelo slabo poskrbljeno, je bilo mogoče sklepati tudi iz pričanja Aleša Lesjaka, ki je bil v času ropa na banki SKB odgovoren za računalniški sistem. Upravljal je ključavnice trezorja oziroma sefov. Med drugim je povedal, da so imeli pooblastila za dostopanje do baz podatkov strank štirje zaposleni in en zunanji izvajalec. Sicer je naključno odkril napako, ko se je prijavil v sistem. Odprla se mu je možnost, da je z enakim uporabniškim imenom dostopal tudi do omenjenega programa vetox. Dodal je, da so se varnostniki, ki so imeli določena svoja uporabniška imena, s katerimi so se prijavljali v računalnik, prijavljali pod imenom PCA aurum, ki je omogočal dostop do programa vetox. »V trenutku, ko sem zagnal vetox, mi je ponudil prvo uporabniško ime, in če sem pritisnil enter, je vetox kreiral v svoji bazi podatkov to ime,« je razložil in dodal, da so napako po nagradnji sistema nekaj let pred ropom odpravili s pomočjo švicarskih strokovnjakov in da naj v času ropa te napake ne bi bilo več. Na vprašanje tožilke, ali je lahko potem posamezen varnostnik videl PIN-kodo strank, je odgovoril, da ne. Tožilka ga je nato opozorila, da je med zaslišanjem pred preiskovalno sodnico govoril drugače, in sicer da so imeli vpogled do omenjenih kod, ki pa niso bile enake tistim, ki jih je izbrala stranka, ampak so bile s posebnim matematičnim modelom spremenjene. »Ne vem, kakšni algoritmi so bili,« je dodal in menil, da bi ga bilo teroretično lahko razvozlati, če bi imel posameznik dovolj časa ter ustrezno programsko in matematično znanje.