Barko življenja vsak posameznik krmari po svoje, vsaka pot piše edinstveno življenjsko zgodbo. Nikoli ne veš, kam bo zapeljala. Srečne in nesrečne človeške usode, ki jih je spoznaval na svoji življenjski poti, je Janez Škrlj zapisal v kiticah in rimah. Izdal jih je v treh pesniških zbirkah, te pa podpisal z nenavadnim psevdonimom Harria Zenajevic. Da je Harria pravzaprav Janez, je družini in sokrajanom razkril konec minulega leta, ko je predstavil najnovejšo zbirko, izkupiček pa v celoti namenil Aninemu skladu ter Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije.
Žena ni vedela
Večina pred svojimi domačimi in bližnjimi težko zadrži skrivnosti, Janez Škrlj z Dolnjega Zemona pri Ilirski Bistrici pa te težave ni imel. Kar 25 let je pred ženo Jelko in hčerkama Petro in Vanjo skrival svoj dar: »Ko dam besedo, da ne bom razkril, ne bom razkril, četudi me ubijete. Prve pesmi sem napisal pred 25 leti na blokec. Imel sem poseben predal, v katerem sem jih hranil, tako da nihče v družini ni vedel, da pišem. Vse do prve prireditve niso vedele niti žena niti hčerki. Vse pesmi, ki sem jih napisal, so ostale skrite, mogoče jih je kdo slučajno videl, ampak ni vedel, da so moje,« razlaga 64-letni pesnik.
Prvo je napisal daljnega 1990., ko je na službeni poti v Zagrebu v jutranjem mrazu srečal premraženega klošarja: »Tam je stal, kot da bi umiral, bil je ves premražen, vse na njem je zmrzovalo, rekel mi je, češ, lahko vam, ki na toplem spite. Ta dogodek me je tako prizadel, da sem še isti večer zložil prvo pesem.«
Janez je vic
Tudi drugi podobni dogodki so ga tlačili kot mora in spremenil jih je v pesmi. »Leta 2000 pa sem se odločil, da bom napisal nekaj več, ker sem se spominjal vseh teh dogodkov, in začel sem bolj intenzivno pisati. Ko sem praznoval 50 let, sem si rekel, prvo stoletje je šlo tako, drugo pa naj gre malce drugače,« nam je zaupal.
Leta 2010 je v strogi tajnosti in ob pomoči poslovnega partnerja iz Celja uredil vse za prvo zbirko Nelogična logičnost, 2013. je sledila Svetloba v temi in lani še Obraz v senci. Vse je podpisal s psevdonimom Harria Zenajevic in jih odposlal na različne naslove, tudi Kraljem ulice. »Ker sem želel ostati anonimen, sem si nadel psevdonim. Moj priimek Škrlj je izpeljanka iz besede škrla in na Celjskem sejmu sem srečal črnca, ki si je z zanimanjem ogledoval kamen škrlo. Pojasnil mi je, da mu v njihovem jeziku rečejo harria in od tod ime, Zenajevic pa je sestavljenka iz besed Janez je vic,« pojasni.
Denar v prave roke
Ob izidu tretje zbirke Obraz v senci se je le razkril. »Če bi ostal anonimen, ne bi mogel uresničiti dobrodelne zamisli, zato sem se razkril. Ženi sem za okroglo obletnico podaril zbirke pesmi, se odkril javnosti ter začel zbirati prispevke. Kupnina za vsako knjigo je šla v celoti v dobrodelne namene.«
Zbrani denar je na predstavitvi zbirk v Knjižnici Makse Samsa izročil Aninemu skladu ter Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije, kar 1200 evrov se je nabralo. Za ti dve dobrodelni ustanovi se je odločil, ker je prepričan, da bo denar res prišel do pomoči potrebnih. »V Aninem skladu v celotni verigi ljudje delajo brezplačno, velike družine, ki bodo dobile denar, pa so pri nas stigmatizirane. Velikokrat slišim, kaj jim je, da imajo po šest otrok. Ljudje se ne zavedajo, da te družine ohranjajo slovenstvo, njihovi otroci pa so zagotovo bolj srečni kot tisti, ki imajo vsega dovolj,« pojasnjuje Janez.
Vrsto let je prijateljeval z žal že pokojnim slepim Bistričanom Francem Pavlovcem. Prav zaradi njega je drugi del sredstev poklonil Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Barbara Čufer z zveze je pojasnila, da bo denar porabila za nakup didaktičnih igrač za slepe otroke. »Janez je izjemno srčen človek,« je dejala. Tudi vodja Aninega sklada Marija Šterbenc mu je namenila tople besede: »Dobrodelnosti se ne da privzgojiti, dober človek je ali pa ni. Skozi vse predstavljene pesmi je čutiti eno samo razdajanje. Brez takšnih, kot je on, naša ustanova ne bi mogla živeti.« Janezu se je poklonila tudi Slovenka leta 2014 Sonja Pungertnik: »Zdi se mi, da sva kot brat in sestra, čeprav sem ga prvič srečala. Je eno veliko srce, ki se je razkrilo.«
Za vsako pesem – kazen Svojih pesmi ni želel objaviti, te bi odkrili šele po njegovi smrti, a ljubezen do sočloveka mu je spremenila načrte. Odločil se je, da bo stroške tiska pokril z odrekanjem. »Spraševal sem se, kako bom zbral denar za izid svojih pesmi, saj če si anonimen, tudi sponzorjev ni. Ko sem napisal pesem, sem se kaznoval. Sprva sem dajal po 1000 tolarjev, pozneje po štiri ali pet evrov. Nisem šel na malico, kavo, v gostilno, ves denar sem prihranil tako, da ni trpela ne služba ne družina. Prikrajšal sem le sebe.« |