Vanj je menda zaljubljena vsaka tretja Slovenka. Leta – 2. februarja jih je dopolnil 74 – mu niso odvzela privlačnosti, ampak so mu jo le še dodala. Roman o njegovem življenju, ki sta ga napisala z Vesno Milek, je velika uspešnica. Borisa Cavazzo je odziv presenetil, pripisuje pa ga temu, da se je v svoji pripovedi v velikem loku izogibal igralstvu – in je govoril o življenju. Brez zadržkov, sramu ali zadreg. Le pri najhujših rečeh, teh pa, se ve, se mu ni zgodilo malo, je bil njegov spomin bolj skopuški.
Ni se pustil povoziti
»Objokovanje ne odrešuje,« pravi igralec, ki je izgubil prvo ženo Mojco in dva sinova Kristijana in Damijana. Iz bolečine sta ga potegnila delo in ljubezen do Sebastiana in Aleksa. »Moraš živeti zase in za tiste, ki ostanejo. Rečeš si, da se imajo preminuli zagotovo dobro, to je neka vrsta tolažbe.« A brez strahu, da bi se komu od njegovih kaj zgodilo, ne gre. »Strah pa me je. Odkar jih je v moji družini toliko pomrlo, sem ves čas na trnih.«
Z izgubami se je Boris, rojen v Milanu, srečal zgodaj. Oče, Italijan, je umrl mlad. Mama, Slovenka, ga je poslala k sorodnikom v Slovenijo. Taval je od enega do drugega, le na teto Rožo ima lepe spomine. Živel je po internatih in »nisem bil, kako naj rečem, normalen človek«. V njem so se zaradi težkega otroštva nabirale močne frustracije. Mnogi se jim prepustijo za vse življenje, Boris Cavazza pač ne. »Jaz sem, v nasprotju z omenjenimi, zelo trmast – in tako sem se prebil do današnjih dni. Nisem se pustil povoziti.« Namesto po vrstnikih je začel mlatiti po boksarski vreči, šel pri petnajstih prvič v javno hišo in v prijateljsko okolje končno prišel pri sedemnajstih, ko se je vpisal na pomorsko šolo v Piranu. Disciplina je bila ostra, a Borisu je to ustrezalo. Le v dramski krožek ga niso vzeli, ker je preslabo govoril slovensko. Romantične podobe o življenju pomorščakov so se mu pozneje hitro razblinjale. Na ladji so garali in molili, da bi se kje stavkalo, saj so bili takrat prosti. Sicer je napredoval po hierarhični lestvici, a hkrati je napredovala tudi želja, da bi delal kaj drugega. Na morju je veliko bral, to počne še danes, in še vedno mu je najbližji Dostojevski. »Tako transcendentalen je v svoji stalni bitki s samim seboj in z Bogom.«
Z nagradami se ne obremenjuje
Bitko s samim seboj je takrat bil tudi Boris, ki je šel z ladje, začel študirati angleščino in francoščino. In hodil je v gledališče. Tako je odkril poklic, ki »me izpolnjuje, poleg tega pa je zelo zanimiv in pustolovski. Vedno si v drugem svetu.« Zanj je igra katarzična, dobra reč, še posebno če igraš po metodi Stanislavskega, po kateri se otreseš svojih kompleksov. Vsi bi morali nekaj let igrati na odru, pravi, zato da ne bi svojih travm izživljali v vsakdanjem življenju.
Odigral je številne izjemne vloge, režiral mnoge odmevne predstave, blestel na televiziji in v filmu, napisal precej scenarijev, učil na akademiji … Polno igralsko življenje, v katerem so ga doletele tudi številne nagrade. Ima jih nekje v stanovanju, pravi, tudi zadnja, viktor za življenjsko delo, je med njimi. Prav dosti se z njimi ne obremenjuje. Nima časa, ker mora in hoče delati. Včasih celo preveč, še posebno ker tu in tam nagaja tudi zdravje.
Živi na polno
»Igralec se postara, ko mu začne pešati spomin,« pravi. Pa še takrat lahko poveš malo po svoje, pa je, dodaja. Postaraš se, ko se odločiš, da si star. On se ne počuti tako, še zdaleč ne. Vloge fotrov, ki mu jih najpogosteje dajejo zadnja leta, ga zato rahlo jezijo. Ker ima v sebi še veliko energije za močne značaje. Pa hkrati veliko več nežnosti, kot bi lahko sodili po vlogah iz njegovega zrelega obdobja. »Režiser te vedno zasede po tvoji fiziognomiji, moja pa, kot vidite, ni ravno veseljaška.« Privlačna pa. Vprašajte ženske. »Dokler bom živ, bom brcal!« odgovori, ko ga vprašajo o življenju z mlajšo partnerico.
Aleksa, svojega najmlajšega, bi še rad varno pripeljal skozi puberteto. Potem mu ne bi bilo težko oditi. Svoje smrti se ne boji, svojim ljubim, ki jih ni več, je posvetil oltarček in vsakdanji obred. Ne verjame v reinkarnacijo, v preživetje duha pa. Nekoč jih bo spet slišal, verjame. Ne mara, da mu še zdaj izrekajo sožalje. »Nimam rad, da se kdo dotakne teh mojih stvari,« pravi ta trmasti in z ljubeznijo izpolnjeni moški, ki bo, si je obljubil, do konca živel na polno.
Pet vprašanj
za Borisa Cavazzo
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Popustljivost.
S kom bi si želeli preživeti dan?
Sam s sabo.
Vaša največja razvada?
Rad jem.
Vaša najljubša knjiga?
Še vedno vse, kar je napisal Dostojevski.
Vaša najljubša jed?
Ribe.
