IZLAKE – »Na Gorenjskem, pet milj od Ljubljane v dolini, vendar na vzpetini med visokimi hribi, stoji grad Medija. Manjka mu sicer širok razgled, ni pa brez prijetnega pogleda, ker so gore povsod pokrite z zelenim drevjem ter osvežujejo oči. Po dolini teče voda, ki se prav kakor grad imenuje Medija in nosi veliko postrvi. Ob vodi so lepa, ravna polja, pri gradu pa je čeden vrt, ki rodi dosti sadja.« Tako je rodbinski grad baronov Valvasorjev v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689) opisal naš polihistor Janez Vajkard Valvasor, čigar oče Bartolomej je dal 1637. zgraditi kapelo Rožnovenske Matere božje in jo povezal z gradom, tako da so njegovi prebivalci lahko nemoteno in ob vsakem vremenu šli k službi božji.
Vanjo so 1650. postavili lep oltar iz črnega lesnobrdskega marmorja s konzolama, ki segata v prostor in na katerih stojita kipa; izdelala ga je ena od ljubljanskih kamnoseških delavnic. Novo kapelo in oltar je blagoslovil župnik z Vač Matija Jenko. V precej veliki kapeli so pod tlakom uredili družinsko grobnico, v kateri so bile po navedbah J. V. Valvasorja shranjene kosti njegovega očeta in matere Ane Marije, nekaterih njegovih bratov in sestra ter nekaj otrok, med njimi pet njegovih, in njegova žena.
Maša v kranjskem jeziku
Izlaškemu domoznanskemu raziskovalcu, 77-letnemu Marjanu Klančniku, ki je podrobno proučil zgodovino graščine Medija in grajske kapele, pa se zdi še posebno pomembno, da je baron Bartolomej Valvasor v svoji oporoki zapisal, da mora duhovnik v tej kapeli vsak teden redno brati tri maše, pri čemer mora pri prvi, nedeljski, na čast sv. Trojici evangelij prebrati v kranjskem jeziku. Kdor ima to ustanovo v rokah (torej njegovi nasledniki), mu pripadajo štirje grunti, in sicer eden, ležeč v Koprivnici poleg medijskega ornega polja, in trije, ki so v Podgorici v moravški fari; z njihovimi dajatvami mora vzdrževati duhovnika. Te tako imenovane ustanovne maše so se, kot je v pismu iz leta 1873 zapisal moravški dekan Janez Toman, v kapeli opravljale do leta 1848, odtlej pa občasno le še spominske maše. Zdaj sta takšni maši, ki ju vodi izlaški župnik, dve: ob prazniku sv. Trojice, prvo nedeljo po binkoštih (ti so petdeseti dan po veliki noči), in Rožnovenske Matere božje, prvi teden v oktobru.
Ko je zgodovinar in časnikar Peter Radics leta 1894 z dovoljenjem tedanjih lastnikov gradu in kapele raziskoval Valvasorjevo življenje in delo, je odprl tudi grobnico, »kjer se mu je pogled ustavljal na kupih trhlih desk razpadlih krst, v prah sesipajočih se ostankih preperelih okostij, gnilih koščkih oblačil, več deset parih usnjenih podplatov oseb vseh starosti in obeh spolov«. A identificirati ni mogel ničesar, poleg tega pa je pretresen ugotovil, da je bila grobnica že opustošena.
Partizani so se usmilili kapele
Po mnenju našega sobesednika je kapelo kot božji hram najbolj razvrednotil grof Ludvik Leiningen-Westerburg, ki je medijsko posest kupil leta 1850. »Bil je protestantske veroizpovedi in mu skrunitev katoliškega objekta ni povzročala nobenih moralnih zadržkov. Tako je dal dragoceni marmorni oltar iz časa barona Bartolomeja Valvasorja odstraniti in prenesti v stransko kapelo župnijske cerkve sv. Lovrenca v Kolovratu, svete podobe pa je razdal okoliškim cerkvam. Izpraznjeno kapelo je uporabljal za skladiščenje sena in žita ter sušenje desk.« Njegovi potomci so 1868. celotno premoženje prodali domačinu, uspešnemu podjetniku, ustanovitelju medijskih toplic in graditelju železnic Alojzu Prašnikerju, ki je grad in kapelo temeljito obnovil ter vanjo postavil nov lesen oltar; 28. septembra 1873 ga je posvetil dekan Janez Toman.
Medijsko gospostvo je 1911. kupil domačin Andrej Grobljar, po njegovi smrti pa je lastnica postala njegova žena Marija. Ta je novembra 1944 prosila partizansko minersko skupino, ki je dobila nalogo, da poruši grad, v katerega so se nameravali vseliti Nemci, naj kapele ne uniči, in to se je tudi zgodilo. Kot je kolovraški župnik Valentin Benedik 1957. poročal škofijskemu ordinariatu v Ljubljano, so bili tedaj v njej še vedno Prašnikerjev oltar in vsa liturgična oprema (prti, kelih, monštranca, mašni plašči). V naslednjih desetletjih so jo postopoma izropali in uničili ter povsem izpraznili tudi Valvasorjevo grobnico. Grajski kompleks Medija, ki je vseskozi zasebna last (zdaj Grobljarjevih naslednikov), je bil leta 1988 razglašen za kulturni in zgodovinski spomenik lokalnega pomena. Tedaj sta občina Zagorje ob Savi in ljubljanska območna enota zavoda za varstvo kulturne dediščine zagotovila denar za obnovo propadajoče kapele, novembra 1990 jo je blagoslovil nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Zaradi slabega vzdrževanja pa njena skromna notranjščina in sicer slikovita zunanjščina spet zahtevata osvežitev, tudi zaradi spoštovanja Valvasorjevega rodu, ki jo je pred 380 leti postavil.