Valčka pri 90 vodi pevski zbor

Življenje Valčke Gnus iz Griž, ki pri skoraj 91 letih še vedno vodi pevski zbor in je najbrž najstarejša voditeljica pevskega zbora v Sloveniji, je vseskozi povezano s kulturo. Izžareva toliko življenjske energije kot malokdo, kar dobro vedo vsi, s katerimi sooblikuje kulturni utrip kraja, pa tudi mnogo drugih, ki prihajajo v stik z njo.

Skozi reko spominov

Valčkino življenjsko popotovanje se začenja v vasi Škarnice v župniji Dobje pri Planini, družina pa se je vsaki dve leti povečala za otroka. Griža, ki je razsajala leta 1921, jim ni prizanesla, kar štirje otroci so umrli. Ostal je le najstarejši sin, ki se mu je leta 1923 pridružila Valčka, za njo pa brat in dve sestri. »Otroška leta sem preživljala kot vsi. Beli kruh je bil na mizi za božič in veliko noč, čez leto pa še črnega ni bilo dovolj. Na ganku s slamo krite hiše smo imeli oder za otroške pevske zbore. Oče je bil izučen zidar, mojster za obzidavo vodnjakov in krušnih peči, igral pa je tudi violino in pel. Že kot otroku mi niso bili tuji Straussovi valčki. Mama je imela lep sopran in znala je veliko pesmi. Pri hiši smo imeli Mohorjeve knjige, v katerih je bilo veliko poučnega branja, kar je tudi pripomoglo, da sem znala brati že pred šolo,« pravi Valčka.

V Dobju, kjer je bilo pred vojno zelo razvejano kulturno življenje, je prepevala v cerkvenem pevskem zboru, ki ga je vodil organist Plestenjak. Petje je vzela zelo resno in jo tako spremlja že vse življenje. Prav tako se je preizkusila kot gledališka igralka v igri Razvaline življenja, tako da je tudi delovanje na dramskem področju postalo stalnica.

Odprl se ji je nov svet

»Leto 1949 je bilo zame prelomnica, saj se mi je ponudila priložnost, da opravim tečaj za knjižničarko. Odšla sem v Ljubljano, kjer se mi je odprl popolnoma nov svet s pogledom na svetovno književnost. Po tečaju sem nastopila službo okrajne knjižničarke v Žalcu, kar je trajalo le nekaj let. Zaradi pomanjkanja denarja so bila delovna mesta za likovno, dramsko in športno dejavnost ukinjena. Tajnik ljudske prosvete Ivan Mikek iz Griž me je pritegnil k sodelovanju pri griški Svobodi. V tem obdobju je nastalo letno gledališče Limberk, kjer smo predstavljali dramska dela domačega društva, pri vseh sem sodelovala,« pripoveduje s posebnim žarom v očeh.

Valčka Gnus se z veseljem spominja glavne vloge v opereti Planinska roža pa iger Tartuffe, Lažnivec, Utež, Mežnarjeva Lizika in spevoigre Srce in denar, ki so jo na dramskem področju kalile pred prihodom v griško Svobodo. Vzporedno z vključitvijo med griške gledališčnike se je Valčka vključila tudi v ženski pevski zbor Griže. Skoraj 25 let je sodelovala tudi s citrarji, Ubranimi strunami. Ob vsem tem je vseskozi sodelovala pri organizaciji RK Griže, z velikim veseljem pa tudi v skupini starejših za samopomoč. S svojim bogatim besednim zakladom, petjem, znanjem in izkušnjami je nepogrešljiva v skupinah Lipa in Dobra misel. Ko ji je umrl mož Ivan, je praznino zapolnila prav z aktivnim delom v teh skupinah. Življenje pa ji seveda dopolnjujeta še hčerki Hiacinta in Alenka z družinama. Kot pravi, pa vsega tega, kar je počela, ne bi mogla brez razumevanja moža in obeh hčera.

Spomini ostajajo, želje tudi

V njeni mladosti Miklavž ni nosil smuči, računalnikov in podobnih daril. »Živeli smo od tega, kar smo pridelali, zato so bila pričakovanja še toliko večja. Zvečer nam ni bilo do spanja, saj smo želeli videti, kje bo Miklavž prišel v hišo. Utrujeni smo zaspali, zjutraj pa so nas običajno čakali jabolka, hruške, orehi, morda tudi kakšna figa. Bili smo srečni, da ni pozabil na nas. In tudi verjeli smo. Mama nam ni nastavila naših jabolk, ampak sosedove, saj bi domače prepoznali. Kljub temu je bilo veliko lepše kot zdaj, ko nikoli ne veš, ali si priskrbel dovolj bogato darilo,« še doda Valčka. Peti božične in druge pesmi je bil izraz družinske topline in težko opisljive sreče. »Takrat smo se počutili varne, resnično ljubljene in neomajno srečne,« pove Valčka in odhiti v sobo po velik album s fotografijami iz svoje mladosti.

Za njo je tudi 26 let težkega dela v Juteksu, kje je leta 1978 dočakala upokojitev. In kakšne so njene želje v letu, ki prihaja? »Moja prva želja je zdravje. Želim si tudi, da bi bilo več sodelovanja med ljudmi, prijaznih besed in manj hlastanja za nečim, kar takrat, ko si bolan, izgubi smisel. Sicer pa človeku ne sme manjkati optimizma, vedno mora upati, saj je upanje pol življenja. Čeprav sem v letih, ko mnogo mojih prijateljev in znancev ni več, mi ne manjka optimizma. V veliko veselje mi je, da sem živela in še živim med ljudmi, ki me imajo radi tako kot jaz njih.« Da njeno delo ni ostalo neopaženo, pričajo številna priznanja.