V Sloveniji imamo čez sto tisoč traktorjev, daleč največ na svetu na prebivalca. Zato v javnosti krožijo govorice o bogatih slovenskih kmetih, ki imajo na dvorišču po tri traktorje. Resnica je malce drugačna in bo kmalu tudi boleča.
Kmetje kljub težavam in pomanjkanju časa v svojih garažah hranijo odslužene traktorje, stare tudi več kot pol stoletja. Gre za edinstveno kulturno-tehnično dediščino, ki neposredno kaže silovit razvoj mehanizacije. Pretekli vikend je Društvo kmetijske tehnike Slovenije v Loki pri Mengšu pod gradom Jable organiziralo že 16. slovensko srečanje ljubiteljev stare kmetijske tehnike.
Med drugim smo videli tudi preprosta lesena rala, s katerimi so vse do poznega srednjega veka obdelovali zemljo. V Slovenijo so prvi železni plug prinesli cistercijani, bratje v belih habitih s črnim škapulirjem v Stični in Kostanjevici na Krki, ki so imeli vse do 17. stoletja izjemno vlogo pri razvoju slovenskega podeželja.
V Loki so razstavili serijo lesenih ral in železnih plugov najrazličnejših oblik, od enojnih, dvojnih do ogrebalnikov, ki jih danes žal nadomeščajo škropiva, saj njiv ne okopavamo več.
No, največ pozornosti so pritegnili starodobniki. Prvi pravi traktor na dizelski pogon je kupcem leta 1926 ponudil nemški Deutz. A to še ni bil traktor v pravem pomenu besede, saj je bil bolj namenjen vleki, prevozu tovora kot pa oranju. Zakaj? Plug se je namreč zatikal in tudi pri obratih so ga morali fizično dvigovati, poleg tega je traktor nevarno dvigovalo. Za rešitev problema je zaslužen Irec Harry Ferguson, ki je leta 1939 uvedel tritočkovni priključek in hidravlično dvigalo, univerzalna rešitev velja še danes.
»Traktor se od Fergusona dalje v bistvu ni spremenil. Razvoj je šel proti optimizaciji učinkovitosti, porabe, elektronskega nadzora delovanja in udobja. Danes lahko človek v sodobno opremljenem traktorju preživi zelo veliko časa, včasih je bilo to zaradi tresljajev in hrupa mučno,« je povedal mag. Tomaž Poje z oddelka za kmetijsko tehniko kmetijskega inštituta v Ljubljani.
Na travniškem salonu pod gradom Jable se je zbralo 120 zbirateljev, ki so predstavili 150 strojev, od tega je bilo kar 70 traktorjev. Najstarejši je bil fordson z železnimi kolesi iz leta 1922, ki ga ima Primož Kovič.
Tehnično zanimiv je bil traktor landini iz leta 1954 z žarilno glavo, kar je v Sloveniji prava redkost. Imel je 35 konjskih sil, na boku motorja pa je imel veliko jermenico za poganjanje slamoreznic, mlatilnic, čistilnikov, pajklov ...
Nekaj je bilo tudi statičnih motorjev z veliko jermenico, s katerim so preko jermena samostojno poganjali kmetijske naprave.
Po štetju leta 2000 je bilo v Sloveniji 108.000 traktorjev, po štetju leta 2010 le še 101.000, še vedno daleč največ na število prebivalcev in velikost kmetij. Povprečna starost traktorja je 22 let. Kot nam je povedal mag. Poje, v povprečju opravijo 280 delovnih ur na leto. Da bi bili po šolsko rentabilni, bi morali opraviti 750 delovnih ur, še bolje pa 1000. Bogati slovenski kmetje? Zagotovo ne. Če imajo na kmetiji tri traktorje, je običajno le eden novejši, preostala sta namenjena opravilom okoli domačije, praviloma neregistrirana, saj s starim IMT danes ne moreš resno kmetovati, še manj se voziti po cesti.
IMT in štorovec
V Sloveniji je bil v obdobju Jugoslavije najbolj priljubljen traktor IMT, licenčna kopija massey fergusona, ki so ga izdelovali v tovarni motorjev in traktorjev v Beogradu. V Štorah so izdelovali štorovca, licenčno kopijo fiata, starejši kmetje pa se bodo spomnili tistega iz tovarne Tomo Vinković, lincenčne kopije italijanskega pasqualija, ne gre pozabiti torpeda z Reke, sicer kopije nemškega deutza. Omeniti je treba tudi množico čeških zetorjev, romunskih univerzalov in poljskih ursusov.