V zdraviliški Slatini ostali brez zdravnika

ROGAŠKA SLATINA, ŠMARJE PRI JELŠAH – Pred desetletji je Rogaška Slatina (ki slovi po mineralni vodi, toplicah in proizvodnji izdelkov iz kristalnega stekla) prešla pod šmarski patronat, po politični oziroma partizanski liniji, pravijo. In čeprav so po zakonu o lokalni samoupravi, leta 1994, spet postali občina, je upravna enota ostala – v Šmarju pri Jelšah. Zato tam odločajo, ne nazadnje, tudi o zdravstveni oskrbi Slatinčanov.

Za hip smo se ustavili pred slatinsko zdravstveno postajo, kot se pravilno reče. Je res, da občina s skoraj 12.000 prebivalci ne premore niti enega redno zaposlenega zdravnika? Drug za drugim so prikimavali, se križali, ne morejo verjeti. Nekateri so s prstom kazali proti močvirju in močvirnikom, pa čeprav predobro vedo, da o njihovi zdravstveni oskrbi odloča Irena Nunčič, že drugi mandat direktorica Javnega zavoda Zdravstveni dom Šmarje pri Jelšah. »Ona je odgovorna!« je pribila Andrejka Flucher, »zato se zdravimo in bolehamo pravzaprav ob pomoči – treh koncesionarjev?!«

K zobarju v tujino

»Moral sem po recept, pa ni bilo prav nikogar!« jo je dopolnil Vlado Kamenšek. Oba s Flucherjevo sta občinska svetnika, tako levega kot desnega ideološkega nazora.

»Če zbolite, boste danes prišli k enemu zdravniku, jutri k drugemu, popoldne k tretjemu in tako dalje,« sta skorajda v en glas potožila. »Ali pa boste naleteli na starega dobrega dr. Pavlovića, okoli osemdeset let starega zdravnika, ki ga je čas, žal, očitno že povozil,« je povedala Flucherjeva.

Januarja jih je zapustila še zadnja! Dr. Irena Halužan Podhraški je odšla, po besedah Nunčičeve, k novemu izzivu, nemara boljšemu zaslužku naproti, po besedah obeh sogovornikov – zaradi avtoritativne direktorice, posledično slabih odnosov, celo mobinga.

»Ponoči zdravnika sploh ni več!« je ponovil Kamenšek. »Če si zlomiš nogo, moraš v Šmarje!«

Že lep čas imajo težave tudi z zobozdravnikom. »Cela Rogaška ima samo enega!« Ker je prezaseden, morajo zato k zobarju vse prevečkrat na Hrvaško, v bližnji Đurmanec.

Je ta kraj kužen?

Direktorici še zdaleč ne očitata ekonomskega in menedžerskega neznanja, v tem naj bi bila celo odlična, očitata ji, »da gleda na vse skozi denar in premalo na zadovoljstvo pacientov«.

»Takoj ko je sedla na stolček in začela izvajati varčevalne ukrepe, smo izvedeli, da nam bo zaprla laboratorij,« je dejala Andrejka Flucher. »Ves čas imam občutek, da je oblika pomembnejša od vsebine, da smo sicer lepi in urejeni, da imamo urejene bilance, zdi se, da je naše zdravje šele na drugem mestu.«

Javni zavod, ki je odgovoren za zdravje ljudi, je seveda javna dobrina, od nje, mene, vas, od vseh nas! Zato sogovornika ne moreta razumeti, da v tako pomembnem zdraviliškem kraju in v državi, ki hoče biti socialna, res ne premorejo niti enega zdravnika!

»Zares čudno,« se je Kamenšek v tistem popraskal po čelu. »Le kako je vendar možno, da so medtem v Šentjurju zaposlili že pet zdravnikov, naj torej Šentjurčane povpraša, naj jih posnema! Dovolj imamo izgovorov, da smo omejeni s plačami, da ni zdravnikov!« In to ob dejstvu, da je ta hip brezposelnih okoli 70 zdravnikov? »Čakajte malo! Da od teh sedemdesetih niti eden noče priti v Rogaško Slatino?! To bi nekako še razumel, če bi bila zakotna vas, ampak to je vendar turistično središče, vsega imamo dovolj, občina zdravniku ponuja celo stanovanje...« je brbotalo v Kamenšku.

Prebivalce moti tudi to, da morajo o svojih tegobah, ker ni stalnih zdravnikov, sprva seznaniti medicinsko sestro, »če ji ne poveš, te preprosto ne spusti naprej in ti ne omogoči termina«, je opisovala Flucherjeva. Še posebno pa jo moti, da še vedno operirajo z žigom (podpisom) prejšnje zdravnice Halužan Podhraškijeve. »Na receptih, na vabilih za pregled v referenčni ambulanti …« Je nemara v ozadju zgolj malomarnost, kakšna druga nečednost?

Božanski apel

Na prvi pogled se je zdel slatinski primer luknjičavega javnega zdravstva rešljiv, sploh ker gre za kraj, kjer mrgoli zdravnikov, kamor se hodijo zdravit celo Rusi. Po pogovoru z direktorico Ireno Nunčič smo opazili, da je težava večplastna, sledi je mogoče najti celo v sistemu, ki je v določenem trenutku izobrazil premalo zdravnikov specialistov iz družinske medicine. »Se strinjam, da je na čakanju precej zdravnikov, toda ti so očitno drugačnih profilov, kot jih iščemo mi,« je dejala. »Država se je očitno znašla v krču, saj tovrstnih zdravnikov preprosto ni! Zato bi bilo zelo nerodno, če bi bil zdravstveni dom ob program, ker je nekdo storil sistemsko napako.« Boji se namreč, da bodo zaradi tega podeželske ambulante izgubile svoj primat v okviru javnega zdravstva. Že štiri leta, kot pravi, imajo res razpisan razpis za specialista iz družinske medicine! »In vsa ta leta se ni prav nihče prijavil …« Tako dolgo, da so na lepem in po vseh odhodih ostali še brez stalne zdravnice v Rogaški Slatini! »Tudi zato smo prejšnji teden razpisali razpis velike vrednosti, iščemo namreč najugodnejšega ponudnika za prevzem dela v ambulanti družinske medicine, vključno z referenčno ambulanto!« Če se bo v roku torej javil primeren kandidat, mu bodo za štiri leta oddali omenjeni program. »Če pa niti ta razpis ne bo uspel, bomo morali iz same odgovornosti do pacientov pač dovoliti občini, čeprav zelo neradi, da razpiše koncesijo …« Teh pa je na območju Rogaške Slatine že tako in tako preveč. Poslej bodo morali zdravniki iz drugih občin nadomeščati vrzel, ki je zazijala po izgubi še zadnje stalne zdravnice. Dotlej bo Nunčičeva opravljala svoje poslanstvo, iskala pot iz (finančne) krize, zaposlovala, kolikor lahko, upala na karseda složen kolektiv.

Pravijo, da je po toči zvoniti prepozno; ne glede na to, je Nunčičeva v tistem ponovila apel: »Za tistega, ki se je pripravljen zaposliti takoj, imamo rezervirano mesto specialista družinske medicine!« Če ga torej poznate, je še dejala, »samo povejte ime in priimek in takoj podpišemo pogodbo!«

V recesiji so takšni apeli – pravzaprav božanski. Zato navali narod, Rogaška Slatina vas pričakuje!