V zamejskem Porčinju
 slavijo Marijo žanjico

PORČINJ – V Novicah smo nedavno predstavili slovensko mistikinjo Magdaleno Gornik z Gore pri Sodražici, ki se ji je spomladi 1847 še ne 12-letni na poti na njivo prikazala Marija v podobi lepe in blage kmečke ženske. Ta in drugi posebni dogodki ter pojavi – med njimi stigme – so usmerili Magdalenino nadaljnjo usodo. Enajst let pozneje, 11. februarja 1858, je Marie-Bernarde Soubirous, zdaj poznana kot Lurška Bernardka, v skalni jami nedaleč od Lurda doživela prvega od 18 prikazovanj »čudovite mlade gospe«. Med obe vidkinji se časovno tako po rojstvu kot po prikazanjih umešča Tereza Duš iz Porčinja (občina Ahten) v Beneški Sloveniji. Rodila se je 10. septembra 1845 kot zadnja od sedmih otrok očeta Jožeta Duša in mame Katarine, dekliško Grimac. Prvo Marijino prikazanje je doživela 8. septembra 1855.

Sredi morije

Avgusta in septembra 1855 je v epidemiji kolere v Porčinju (italijansko Porzus) in sosednjih Podratah (Clap) umrlo 32 ljudi, med njimi tudi kaplan Giuseppe Costaperaria. Prav v tistem morečem septembru se je Marija trikrat prikazala Tereziki, kot so ljubkovalno klicali Terezo. Pripovedi in pričevanja o nenavadnih dogodkih je zbral in zapisal Zuan (Ivan) Grimac, tisti, ki je na kraju prvega prikazanja v dolu pod vasjo zgradil kapelico.

Na mali šmaren, 8. septembra, se je Terezika v dolu, kjer je kot običajno pasla kravo, pripravljala, da se z živaljo vrne domov. Ob potočku je v koš nažela še nekaj trave, da bi jo pozneje v hlevu položila kravi v jasli.

Na lepem jo je nagovoril ženski glas: »Hčerka, kaj tu delaš?« Ozrla se je in zagledala v kmečka oblačila oblečeno žensko. »Nekaj trave bi rada nažela,« je rekla Terezika, lepa in mila neznanka pa: »Ne veš, da je danes praznik, da Bog prepoveduje delati na praznik in da je delo takrat greh?«

A je deklici že spravljivo predlagala: »Daj srp meni, ti bom pomagala!«

Vzela je srp iz dekličinih rok in nažela trave do vrha koša pa naročila: »Zdaj se takoj vrni domov in skozi vas na ves glas povej, da se na praznični dan ne sme delati. Ljudje naj ne preklinjajo in z delom, ki ni nujno, naj ne skrunijo svetosti praznika, ki je namenjen počitku in molitvi.«

Terezika je žensko še vprašala, kdo je, pa ji je odgovorila, da ji ne utegne razlagati, se bo pa še vrnila. Naročilo ji je še enkrat ponovila. Terezika se je odpravila, ko pa se je po nekaj korakih obrnila, je neznanka pred njenimi očmi izginila.

Terezika je šla skozi vas in razglasila, kot ji je ženska naročila.

V slovenskem narečju

Med molitvijo rožnega venca v cerkvi je Terezika spet doživela videnje.

Ljudje, ki niso nič videli, pa so ji blago prigovarjali: »Prosi Marijo, naj ti da kakšno znamenje, da je res ona.«

Pri naslednjem videnju ji je Marija, ko jo je povedla okrog oltarja, na desnico začrtala približno tri centimetre velik zlato svetlikajoč se križec. Pravijo, da se Terezika z znamenjem ni nikoli postavljala, prav nasprotno, pred radovedneži se je počutila nelagodno, zato ga je najraje prekrivala z rokavom.

Marija je deklico iz cerkve pospremila še do doma ter jo znova prosila, naj ljudem pove, naj spoštujejo praznike, naj ne preklinjajo, pokorijo pa naj se s postenjem.

Ko so jo spraševali, kdo ji je naročil, kar razglaša, je Terezika vedno odgovarjala: »Sveta Marija.«

Da je Božja mati s Tereziko govorila v domačem slovenskem narečju na skrajnem narodnostnem robu – kjer nikoli niso imeli in še zdaj nimajo v slovenskem jeziku ne šole ne rednih maš –, bi smeli dojemati kot pomembno sporočilo.

Pozneje je duhovnik Luigi Scrosoppi z dovoljenjem staršev Tereziko sprejel v videmski samostan sester božje previdnosti. Z imenom Marija Hozana je bila sprejeta med redovnice 14. septembra 1867. Sestre so povedale, da je veliko molila – tisti križec pa ji je s pešanjem zdravja bledel. Tereza Duš je umrla 17. avgusta 1870.

Porčinjske Matere božje s srpom se je oprijelo poimenovanje Marija žanjica. Njeno slavljenje ni nikoli zamrlo, romanje k njej pa je razglasitev Luigija Scrosoppija najprej za blaženega, leta 2001 pa za svetnika, še pospešilo. Porodilo je tudi premišljanja glede Terezikine svetosti. Kakor koli že, v Porčinj roma vse več ljudi tako iz Furlanije kot iz Slovenije, največ seveda na mali šmaren, obletnico prikazanja. Letos pride na nedeljo, že v soboto, 7. septembra, zvečer pa bo mašo za slovenske romarje daroval vipavski dekan Janez Kržišnik.