SENOŽETI – Upokojena 65-letna Karolina Potočar se že skoraj polovico življenja bori za gostinski lokal v Ljubljani, ki ga je kupila daljnega leta 1985. Lokal za ljubljanskim Bežigradom je kupila v 20 mesečnih obrokih po 279.500 takratnih jugoslovanskih dinarjev. Čeprav ga ni nikoli prodala naprej, danes sploh nima vstopa vanj, zanj pa ni, kot pravi, dobila niti fičnika. Tako rekoč – saj ni res, pa je. Dolgoletna zgodba, ki ji je, prizna Karolina, botrovala precejšnja naivnost, se je sicer začela slabo leto pred nakupom, ko je naletela na znanca Antona Jeriča, ki ga je sicer poznala že dobro desetletje. Ni trajalo dolgo, ko so v drugi polovici leta 1984 zanju zazvonili poročni zvonovi. A ti so zanju kmalu utihnili. Po slabih petih letih je sledila ločitev, ki je pomenila tudi začetek zdaj že 23-letnega boja z Antonom za lokal Krinka za Bežigradom, za katerega Karolina pravi, da ga je sama kupila in tudi vodila. Ob tem sta ji stala ob strani sin Jan in hči Nina, ki sta se rodila, še preden je preskočila iskrica med Karolino in Antonom. Ker je Karolina nepremičnino kupila v zakonu, je sodišče odločilo, da vsakemu pripada polovica.
Lokal je kupila leta 1985 v prvem letu zakona
»Naredila sem napako, da sem njega vpisala kot solastnika. Potem pa je bil ta človek tako pokvarjen, da je celo prodajal moj lokal. Prodajal ga je, še ko sva bila poročena, ker je imel za sabo pokvarjene ljudi. Jaz pa sem toliko in toliko let notri delala!« ne more verjeti Karolina. Anton je solastništvo dobil, čeprav zakonca dejansko nikoli nista okusila pravega zakonskega življenja: »Živel je v podnajemniškem stanovanju. Občasno je prespal pri nas, nikoli nismo imeli skupnega gospodinjstva in nikoli ni bil prijavljen tukaj,« je povedala sogovornica. Prepričana je bila, da bo lokal ostal njej, saj ga je sama kupila in vzdrževala. Sodišče je, pojasnjuje, najprej odločilo, da ji pripada osem desetin bifeja, pozneje pa ga je razdelilo tako, da sta nekdanja zakonca postala solastnika, vsak ga je dobil polovico.
Jerič je od Potočarjeve zahteval najemnino za dve desetini
»Tudi odvetnica mi je svetovala, naj mu plačujem, saj bo s tem poplačan, vendar se to ni hotelo nehati, saj je vložil drugo tožbo, po kateri pa je on dobil lokal,« je nadaljevala. Jerič je pozneje namreč vložil tožbo za razdružitev. Sodišče je leta 2006 ugotovilo, da je Karolina v zelo slabem finančnem stanju, verjetno tudi zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov, in celoten lokal dodelilo Jeriču. »Izplačati bi mi moral 100.000 evrov, denarja do danes še nisem videla,« pravi Karolina.
»Mislimo, da se nam godi krivica, 23 let se že pravdamo. Prišel je k nam z dvema vrečkama,« pravi njen ogorčeni 42-letni sin Jan, ki skupaj s 47-letno sestro Nino pomagati materi preživeti. Od leta 2000 je brez zaposlitve, za vse sodne izdatke pa so po oceni Karoline zapravili že več kot 150.000 evrov. »Mati je bila včasih uspešna podjetnica, danes pa morava s sestro skrbeti za njo. Doma je imela za sodišče vse izvirnike glede lokala, pa so vdrli v hišo in odnesli samo te,« omeni Jan.
Na koncu so odločili, da lokal oddajo, zapletlo pa se je leta 2008. »Podnajemniki so se po enem letu, čeprav so imeli pogodbo z mamo, povezali z njim (Jeričem op. a.) in začeli njemu plačevati najemnino.« Ko je prišla tja vprašat, zakaj ni najemnine, so jo s silo vrgli ven. Na sodišču zdaj poteka nekaj sodnih postopkov, da bi Karolina znova dobila lokal. Po toliko letih bi bila celo zadovoljna, če bi ji Jerič izplačal sto tisočakov; izgubila bi sicer polovico, a bi se mučna in dolgotrajno zgodba vsaj končala.
Kdo bi koga?
A zgodba kamna spotike, torej Antona Jeriča, je po pričakovanju skoraj popolnoma nasprotna, prek svoje pravne zastopnice namreč trdi, da sta sporni lokal kupila in vodil skupaj. »Ko je sledila razveza, je začela Potočarjeva sama uporabljati lokal, Jeriču pa onemogočila dostop vanj, zato je ta že leta 1990 sprožil sodni postopek, v katerem je uveljavljal, da poleg nekaterih drugih stvari tudi obravnavni lokal predstavlja njuno skupno premoženje,« je zapisala zastopnica. Leta 1991 sta se, nadaljuje, nekdanja zakonca dogovorila, »da bo lokal do zaključka postopka upravljala Potočarjeva tako, da bo Jeriču za njegov delež plačevala uporabnino v znesku 1200 nemških mark mesečno. Uporabnine ni nikoli plačevala.«
Leta 2000 je bilo po dolgem sodnem postopku s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je lokal njuno skupno premoženje. Pozneje sta se obe strani potegovali za prevzem izključne lastnine na lokalu, pri čemer pa ga je sodišče 2006 dodelilo Jeriču, ker je ugotovilo, da Potočarjeva nima sredstev za poplačilo. »Sodišče je na podlagi cenitve sodnega cenilca odločilo, da je Jerič dolžan Potočarjevi za njen delež plačati 99.995,60 evra, to pa je Jerič takoj po pravnomočnosti sklepa poplačal tako, da je svoj dolg pobotal z zapadlimi uporabninami, ki mu jih je dolgovala Potočarjeva vse od leta 1991 in ki so skupaj z zamudnimi obrestmi presegale navedeni znesek,« je še zapisala. Čeprav je Jerič s sklepom sodišča, kot nadaljuje, postal izključni lastnik lokala, ga je Potočarjeva še naprej zasedala. »Nekaj časa je v njem poslovala sama, nekaj časa pa ga je oddajala v najem, pri čemer je najemnikom zatrjevala, da je lokal njen ... Jeriču se je uspelo konec leta 2009 dogovoriti z najemniki, da je lokal prevzel v upravljanje tako, da najemniki najemnino plačujejo v njegovo korist. Ker pa je Potočarjeva lokal uporabljala tudi po tem, ko ga je sodišče dodelilo Jeriču, je ta s tožbo od nje zahteval še plačilo uporabnine za obdobje od leta 2004 do leta 2009. Sodišče je odločilo, da Potočarjeva Jeriču za to obdobje dolguje 62.176,59 evra uporabnine in obresti na ta znesek. Sodba še ni pravnomočna, ker se je Jeričeva pritožila,« je zapisala zastopnica.
