V Vuzenici takšnega jubileja ne pomnijo

Če so zlate poroke, ko zakonca praznujeta 50 let skupnega življenja, danes že nekaj običajnega, bolj redki dočakajo 60 skupnih let. Če je komu dano, da z življenjskim sopotnikom dočaka 65 let skupaj, pa je to železna poroka. No, nekako samoumevno je, da je zakon, če zdrži toliko časa, trden kot železo.

Prva v župnijski kroniki

A je to, tudi pri nas, še vedno zelo redek dogodek. V Vuzenici, denimo, kjer sta zadnjo oktobrsko soboto 65 let skupnega življenja v krogu družine in sorodnikov proslavila Marija in Feliks Lampret, takšnega dogodka ne pomnijo niti najstarejši prebivalci. Da ga nimajo zapisanega niti v župnijski kroniki, je potrdil vuzeniški nadžupnik in dekan Ernest Berložnik, ki je zakonsko zvezo Lampretovih po toliko letih znova blagoslovil v farni cerkvi v Vuzenici. Civilni obred je skupaj z matičarko opravil vuzeniški župan Franjo Golob, ki si je to štel še posebno v čast.

Navzoči so bili ganjeni, ko je zadonela pesem iz grl članov tamkajšnjega cerkvenega pevskega zbora, katerega član je bil več let tudi slavljenec. Še bolj pa, ko je zapela domačinka, priznana mlada sopranistka Nina Gracej. A šlo ni niti brez poskočnih koračnic in polk Vaške godbe Vuzenica, ko so zbrani po uradni slovesnosti klenima Lampretovima čestitali in jima zaželeli, da bi z njima praznovali tudi 70 let skupnega življenja. No, ja, če jima zdravje ne bo preveč nagajalo, se bo to morda celo uresničilo. A prav zdravje je tisto, ki je že zdaj poskrbelo, da sta slavljenca praznovanje preložila za skoraj dva meseca, saj sta uradno slavila 65 let skupnega življenja v začetku septembra. Vendar to ni skalilo veselja njunim petim otrokom, osmim vnukom in štirim pravnukom.

Mlinar in 
partizanska kurirka

Danes 85-letna Marija in 89-letni Feliks sta se rodila v pohorski vasi Golavabuka in da izrekla pred matičarjem 3. septembra, v cerkvi v Šmartnem pri Slovenj Gradcu pa dva dni pozneje. Nekdaj namreč vsega niso strpali v en dan, zato so tudi ohceti, še zlasti na podeželju, trajale po tri dni in več. »Oče se je v Šentilju pod Turjakom izučil za mlinarja, ob začetku druge svetovne vojne pa so ga mobilizirali v nemško vojsko, od koder je po skoraj dveh letih prebegnil in dočakal konec vojne doma. Po odsluženi vojaški obveznosti v takratni Jugoslaviji se je zaposlil v Jaševem mlinu v Šentilju, takrat pa je tudi že ogovoril sovaščanko Marijo Habermut, po domače Razbornikovo Micko, in se leta 1949 z njo poročil,« življenjsko pot očeta oriše sin Srečko. Prvi hčerki, Marija in Emica, sta se Lampretovima rodili, ko sta še živela v Dovžah pri Mislinji, po selitvi v Vuzenico, kjer je oče dobil službo mlinarja in poslovodje, sta se jima poleg Srečka rodila še Marjan in Janja. Feliks je v mlinu ostal vse do zaprtja leta 1971 in se 1982. upokojil kot delovodja v vuzeniški kmetijski zadrugi, tako kot tudi Marija, ki je bila na kmetiji Razbornikovih v Golavabuki najstarejši otrok od devetih. »Njihova družina je tesno sodelovala s partizani. Pri njih so imeli zbirališče, zatočišče, a tudi javko, zato je današnja jubilantka med vojno zanje opravljala kurirske naloge. Po poroki je nekaj let doma skrbela le za nas in gospodinjila, potem se je tudi njej ponudila priložnost za delo v vuzeniški KZ, kjer je ostala do upokojitve,« Srečko na kratko opiše še življenjsko pot jubilantke. Lampretova pravita, da bi v svojem življenjskem filmu, če bi ga kdo znova postavil na začetek, odigrala popolnoma enaki vlogi.