V vrtcih in šolah jedo
 poceni, ne kakovostno

LJUBLJANA – Ajdovi žganci z mlekom. Golaževa juha z njoki in govejim mesom. Črni kruh. Rižota s piščancem, bučkami in papriko. Zelena solata. Jabolčni kompot s suhimi slivami. Porova juha. Dušen oslič in krompir z blitvo. Brokolijeva juha, korenčkov zrezek in riž. To ni jedilnik kakšne restavracije, ampak priporočena hrana, ki bi jo morali uživati otroci v vrtcu in šoli. Pestra in zdrava, lokalne ekološke ali integrirane pridelave, hrana brez tisočev prehranskih kilometrov in pesticidov. Neoporečna hrana, torej, ki daje otrokom vsa pomembna hranila in ne škoduje njihovemu razvoju, ki so jo pridelali v lokalnem okolju, torej v Sloveniji. Pa to drži ali so zdrava živila v času odprtih trgov le še znanstvena fantastika? Kot po navadi se odgovor ponuja v – denarju.

»Zavajanje in laž«

Odgovorni za prehrano v javnih zavodih (to so poleg vrtcev in šol še bolnišnice, domovi za starejše, vojašnice) imajo pri nakupu živil in snovanju jedilnikov zakonsko zavezane roke. Slediti morajo zakonu o javnih naročilih (ZJN-2), ki nalaga, da se pri merilih za izbiro ponudbe pri naročanju živil »prednostno upoštevajo živila, ki so v shemah kakovosti (npr. sezonsko pridelana živila na integriran način, sezonsko pridelana živila na ekološki način ipd.), in živila, ki so proizvedena po nacionalnih predpisih o kakovosti živil«, ob zakonski predpostavki, da ponudnikova cena ne presega naročnikovih zagotovljenih sredstev in da ponudba ni višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Kakovost pa se po navadi vrednoti prav z višjimi cenami, ki presegajo zdesetkane vrednosti živil veletrgovcev in uvoznikov grosistov. Vodja prehrane na OŠ Škofljica Darinka Cajhen pri pripravi uravnoteženega in zdravega jedilnika za otroke krmari med praviloma nizkocenovno ponudbo uvoženih živil in domačo hrano. »Moje izkušnje pri naročilih sadja in zelenjave kažejo, da nekateri trgovci postavijo tako nizke cene, da ne vemo, kako pridejo skozi. Samo da pridejo noter in jim nihče drug ne more konkurirati,« izpostavi še lokalnega jajčarja, ki je zaradi cene, za peščice centov višje, padel skozi sito. Domneva, da se lokalni pridelovalci niti ne odločijo za ponudbo, saj vedo, da niso konkurenčni dampingu. »Na zadnji razpis so se prijavili le trije kmetje za krompir in eden za med. Problem je, da rada delam po zakonu in da smo vezani tudi na ceno.« A kmet Ivan Bučar, tudi predsednik uprave GIZ Slovenska zelenjava, ki mu je uspelo s pobudo o spremembi zakonodaje v delu, da se pri nabavi v javnih zavodih daje prednost lokalnim pridelovalcem, trdi nasprotno. »Sklicevanje na ceno je zavajanje in laž. To je sistemsko zastrupljanje naših otrok. Kot davkoplačevalec imam pravico vedeti, kaj moj otrok je v šoli, pri vojakih, kaj starši v bolnišnici. Župani, občine so ustanovitelji javnih zavodov, in ti bi morali pritisniti na direktorje, da bi upoštevali zakonodajo. Pa nič. Zato sem odločen kazensko ovaditi ministra za šolstvo in obrambo ter župane, ki ne spoštujejo zakona.« Tudi Boris Koprivnikar iz Skupnosti socialnih zavodov ne skriva, da so morali prekiniti prakso z lokalnimi dobavitelji hrane, ker jih je v to prisilil zakon. »Prisegali smo na kakovost, še vedno pa smo eni redkih v Evropi, ki vztrajamo pri lokalni pripravi hrane. A vse pove že podatek, da je normativ dnevne prehrane za štiri do pet obrokov borih 4,4 evra. V tako stanje nas je prisili sistem.«

Cena pred kakovostjo

Hrana, ki k nam pripotuje z Daljnega vzhoda, ni več živa hrana. Še več, preden gre na pot, jo obdelajo s fungicidi in hormoni za daljšo obstojnost. Čeprav ima Slovenija glede zakonodaje na področju fitofarmacevtskih sredstev izjemno restriktivno politiko, pa klecnemo pred uvoženimi živili sumljivega izvora in zabrisane sledljivosti. Pod pretvezo neoporečnosti jo trgovci, kot ugotavlja Bučar, prodajajo za kakovostno, varno in zdravo. Pa ne samo to, kot ugotavlja, uvozna cena celo presega cene zelenjave in sadja domačih kmetov, maloprodajna tudi za trikrat. S skupino pogajalcev zato zahteva, da se na artiklih natančno določijo poreklo in sledljivost hrane ter kalkulacije cen. »Cena moje cvetače je 60 centov, uvoženo prodajajo za 2,20 evra. Nekakovostno zelenjavo prodajajo za živila prve kakovosti, ker je na trgu deficit. Cene za odkup od kmetov pa so sramotne.« Da se člena o ceni in kakovosti hrane v ZJN vsaj deloma izključujeta, se strinja tudi pristojni za izvedbo javnih naročil v posameznih šolah Niko Jesihar. »Zato je še kako pomembno, kako naročnik definira nakup. Na primer, da želi mehko zeleno solato, da izpostavi vse detajle.« To je eden od načinov, s katerim se zavodi lažje orientirajo tudi pri ceni. Da je cena z uvedbo ZJN-2 postala glavno merilo pri naročanju živil v javne zavode, potrjujejo tudi pri kmetijskem ministru Francu Bogoviču. »Trenutno lahko rečemo, da je glavno merilo naročanja hrane za javne zavode, kjer so ustanovitelji tako država kot lokalne skupnosti, še vedno najnižja cena. Postopki javnega naročanja so sicer formalno korektno izpeljani, a cilji niso bili doseženi, še posebno pri zelenjavi in sadju ne.« To pa se, še dodajajo, ne odraža dobro na prehrani ogroženih skupin prebivalstva, kot so otroci v vrtcih in šolah, bolniki v bolnišnicah, starostniki v domovih. »Današnji sistem naročanja je še vedno tak, da prihaja do koncentracije naročanja zgolj na nekaj poslovnih partnerjev, ki lahko zagotovijo popolno in stalno pokrivanje zahtev naročnika, a kakovost oziroma dodatne zahteve niso uresničene.« Z njihovimi ugotovitvami se strinjajo tudi v zdravstvenem resorju pri ministru Tomažu Gantarju, saj da je največja cokla pri zagotavljanju kratkih verig – torej domače hrane pri oskrbi ranljivih skupin prebivalcev – prav zakonodaja. Zdi se, da se vsi ključni akterji zavedajo resnosti problematike, a potez, s katerimi bi teorijo prelili v prakso, še ni na vidiku. Kdaj se bo država zdramila, se sprašujejo kmetje. Morda tedaj, ko bo cena uvoženega sadja in zelenjave poletela v nebo? Domače njive pa bo zaradi neaktivne kmetijske politike prerasel plevel? »Upam, da ne,« Ivan Bučar trka na občo vest, »narod brez svoje hrane ni narod.«