VRBICA – Dežela ob reki Reki, domačini ji pravijo tudi Velika voda, je bila za raziskovalce pustnega izročila dolgo precejšnja skrivnost. Vas Vrbica je od Ilirske Bistrice oddaljena le štiri kilometre. Tu so se pred očmi strokovnjakov ter ljubiteljev pustnih šem in običajev dolgo skrivale vrbiške šjme, ki pa imajo dolgoletno tradicijo. Danes v kulturno-turističnem društvu delujejo Vrbišće šjme.
V teh dneh priprave na pustne dni ustvarijo med Vrbičani posebno razpoloženje. Vso šemsko opravo namreč izdelajo sami in se pri tem strogo držijo izročila. Za izdelavo larf uporabljajo posebno tehniko, ki jo obvlada le nekaj domačinov in za katero je potrebne nemalo ročne spretnosti.
Boris Čekada je gonilna sila Kulturno-turističnega društva Vrbišće šjme. Je upokojeni strojni ključavničar in človeku s takim poklicem bi kar težko pripisali, da se ukvarja tudi z nekoliko bolj umetniškim delom, kar izdelava vrbiških mask iz ovčjih kož zagotovo je. Z maskami se je srečal že v otroštvu, pa tudi doma so negovali pustno tradicijo vasi.
Kalupi, iz katerih nastajajo maske, so iz leta 1979
»Najprej moramo narediti kopito ali kalup za izdelavo maske,« začne razlago o izdelavi. »Za to uporabimo jelšev les. Najbolje je, da drevo posekamo avgusta, tako da je dovolj časa, da se primerno posuši. Pri izdelavi kalupa ali kopita moramo upoštevati, ali bo masko nosil moški oziroma ženska, vse pa je odvisno tudi od velikosti obraza. Uporabljamo ovčje kože, ki morajo biti strojene po posebnem postopku. Nekoč so kože strojili podobno kot zajčje, mi pravimo na meh. Ovco so slekli, podobno kot zajca, strojar pa je kožo ustrojil. Tako smo dobili voljno kožo, ki smo jo lahko oblikovali po kopitu oziroma kalupu. Danes so kože, ki jih strojijo, pretrde za oblikovanje. Tudi če jo zmočimo, se ne zmehča več.«
In zakaj se teh kož ne dobi več? »Tu v okolici je veliko ovac, a vsi kože strojijo za nadaljnjo prodajo,« pravi Čekada. »Če sam zakoljem ovco, potem že vem, kako moram ravnati, da dobim primerno kožo. Nabijem jo na vrata, potem jo moram posoliti, da se ne zaredijo črvi, nato se koža posuši. Potem z nožičem odstranim dlake in kožo namočim v vodi. Tako postane voljna in elastična ter primerna za oblikovanje na kopitu. Ko je oblika maske končana, notranjost obložimo s platnom, da je prijetna za nošenje. Potem se začne tisto pravo ustvarjanje, to je barvanje maske. Nato ji dodamo še obrvi, trepalnice in brke.«
Kalupi, iz katerih nastajajo maske, so iz leta 1979. Naredil jih je že pokojni Borisov oče, nekaj jih je izdelal tudi sam. Pokaže nam še kopito za izdelavo zamorca, ki so ga izdelali zgolj za to masko, saj ima kar nekaj posebnosti oziroma značilnosti. To je maska Kramarja, ki v sprevodu vodi kamelo.
Povsem drugače sta izdelani maski črnega in belega lovca, za kateri je bilo treba najprej narediti primerno kovinsko konstrukcijo iz jeklene žice, na katero potem pride bela oziroma črna koža. Že maska lovca je težka, k temu pa moramo prišteti še zvonce, ki tehtajo najmanj 15 kilogramov.
Na pustni torek se ne maskirajo
»Prvič naj bi se vrbiške šeme v taki obliki, kakršno poznamo danes, pojavile v tridesetih letih 20. stoletja, morda celo prej,« pove Boris Čekada. »Majhna fotografija pustne skupine iz leta 1935 je dovolj zgovoren dokaz za korenine našega pustovanja. Še danes imam spravljene živalske maske iz tega obdobja, ki so bile izdelane iz bakrene žice in oblečene. Na ogled bodo v muzeju mask, ki ga želimo urediti v Vrbici.«
Med vaščani Vrbice je še vedno veliko navdušenja, da končno enkrat v letu pride tudi pustna nedelja, ko uprizorijo svojo nemo igro sredi vasi in se pokažejo v pustnem sprevodu v Ilirski Bistrici. Odzovejo se še na kakšno povabilo drugih pustnih mest, na primer Ptuja.
»Na pepelnično sredo pripravimo pokop pusta, in takrat se tega dogodka udeleži zelo veliko ljudi,« razlaga. »Fantje so navdušeni, mi starejši pa moramo poskrbeti, da je vse pripravljeno in urejeno. Maske je treba negovati, jih obnavljati, saj želimo nastopati urejeni od nog do glave.«
Do leta 1979 so na pepelnično sredo pripravili poberijo, to je pobiranje darov po vasi, potem so ta obred zaradi posta prestavili na pustni torek. Po poberiji pripravijo večerjo, to je klobase z zeljem in kuhana jajca, torej vse tisto, kar so čez dan nabrali pri domačinih. Sledi še vaška veselica brez vstopnine, ki traja do zgodnjih jutranjih ur.
Na poberijo, na pustni torek, se ne maskirajo, le svoja oblačila obrnejo, ali kako drugače pokažejo, da je pust. Namažejo si le obraz, na glavo si poveznejo klobuk, na nos pa dajo kakšna očala. Obvezna je seveda glasba na začetku poberije.
Za vrbiški pust je značilno, da se v vseh letih ni spreminjal. Dopolnjevali so se le posamezni liki, a maske ostajajo takšne, kakršne so bile sredi tridesetih let prejšnjega stoletja.
