Lahko bi rekli, da je doma skorajda v puščavi. No, natančneje na severnem delu venezuelske obale v mestu, ki mu pravijo Coro. V bližini pa je čisto prava puščava in hkrati nacionalni park Medanos de Coro. »Samo petnajst minut stran je ribiška vasica, kamor ob vikendih hodimo na plažo. Dobro urico stran imamo oblačni gozd la Sierra de San Luis. V drugo smer pa je zelo blizu karibsko otočje. Tam so Nizozemski Antili Aruba, Curacao in Bonaire,« živopisno pripoveduje Adrijana Mandl. Slovenka, ki ji srečanje iz oči v oči z uradno največjo kačo na zemlji, anakondo, pomeni le del avanture na safariju.
Diplomirana ekonomistka, ki končuje študij antropologije, si je že kot deklica želela potovati in spoznavati svet. »Želela sem spoznavati različne kulture in običaje, nisem pa sanjala o poklicu kot takem. Vsaj takrat ne.« Otroška vedoželjnost in ideje, kaj bo postala, ko bo velika, so bile tako bogate, kot je otroška domišljija. »Najprej sem želela postati zdravnica, potem fotografinja, pa veterinarka in pozneje antropologinja, čeravno sem najprej študirala ekonomijo,« se smeji Mandlova. »Družina, predvsem mami, me je vzpodbujala, da je dobro, da potujem in spoznam različnost tega sveta, s tem pridobim in poglobim svoje znanje in notranjost. Ampak ona je želela, da bi potovala organizirano, s potovalno agencijo. Sama pa sem si želela avanture, biti del ljudi in deliti z njimi tisti trenutek potovanja. Seveda so filmi in knjige o kavbojih in Indijancih dodali svoj pečat, predvsem so me vedno zanimali Indijanci.«
Na prvo samostojno pot se je odpravila s prijateljico že v srednji šoli. Spakirali sta nahrbtnike in se podali na pot po Evropi: v Francijo, na Nizozemsko in v Belgijo. »Na prvo daljše potovanje pa sem šla kot študentka takoj po prvem letniku fakultete. Dobra dva meseca sem potovala po Tajski in Maleziji. Sicer sem si želela na Papuo Novo Gvinejo, v džunglo, a je bila žal letalska vozovnica predraga,« se spominja Adrijana Mandl.
Hotelirka
Potovanja v oddaljene dežele so mladi ženski prinesla tudi bogate in včasih bridke izkušnje. »V Indiji sem se veliko družila z uličnimi otroki, dogodek, ki me je ganil in za vedno ostal v mojem srcu, je bil, ko sem otrokom kupila čapati (ploščat, nevzhajan indijski kruh). Takoj jih je prišlo še več, in tudi njim sem kupila kruh. Na koncu je bilo teh otrok čedalje več in več in sem ostala brez denarja. A oči teh otrok, te žareče kroglice sreče in žalosti hkrati, ta vodnjak čistosti, so za vedno ostale v mojem spominu. Takrat sem prvič doživela pravi kulturni šok. Prizor me je tako ganil, da sem odšla stran in se zjokala ob spoznanju, da ne morem ne nahraniti ne rešiti vseh otrok sveta.« V Indiji se ji je pripetilo tudi to, da so jo nagnali iz trgovine z alkoholnimi pijačami. »Ženskam in otrokom je bil vstop prepovedan. Pa smo se s prijateljicami naslednjič našemile v moške in tako kupile viski, ki je bil nujno potreben kot zdravilo za prebavne motnje.«
Adrijana Mandl se danes ukvarja s turizmom. Ima majhen popotniški hotel ali tako imenovano posado, kot v Južni Ameriki imenujejo majhne ekološko-turistične agencije, v sklopu katere z majhno skupino popotnikov potuje po Venezueli, Kolumbiji ter po Ekvadorju. A v sebi ni samo turistična vodnica in gostiteljica, ampak tudi antropologinja. »Antropologijo živim vsak dan. In čeprav v tem trenutku ne delam tega aktivno, pa raziskujem skoraj vedno, ko potujem. Delam si zapiske in upam, da bom nekoč imela tudi dovolj časa, da kaj napišem.«
V Venezueli je za Mandlovo vsak dan novo doživetje, saj prihajajo novi ljudje, ki jim pripravi vsakič novo popotniško doživetje. Kadar je doma, v Coru, pa se dnevi zmeraj začnejo s skodelico dišeče kave. »V veliko veselje mi je jutranja kava s popotniki, ki je lep uvod v naporno in včasih suhoparno delo v pisarni. Ljudje potrebujejo informacije in pomoč. Organizirati je treba izlete, letalske vozovnice in potem je tukaj še vodenje naše posade.« Proste trenutke preživi s svojimi živalmi. »Imam psa, mačka in karibsko želvo,« se nenavadnemu triu smeji Mandlova. »Ko pride večer, sledi druženje s sosedi, saj vsak dan pride kdo na obisk. Tu je kultura takšna, da so ljudje zelo odprti. Vsak dan te kdo obišče. Včasih so to prijatelji, sosedje ali sosedovi otroci. Skorajda ni večera, ki bi ga preživeli sami.«
Črv in nenavadni napitki
Tuja dežela pomeni tudi drugačno, nam velikokrat slabo poznano kulinariko. »Hrana je zame zelo pomembna in gastronomski užitki so pomemben del mene. Najbolj nenavadna jed je bil črv iz džungle, ki sem ga z veliko težavo kar pogoltnila, pa fermentirani napitki, v katere so menda pljuvali. Na Japonskem sem jedla določene surove ribe – sašimi, v Ekvadorju pa kui, ki mu v Sloveniji rečemo morski prašiček. Da, kar velikokrat sem morala zaradi vljudnosti prekoračiti svoje meje dojemanja, kaj je užitno in kaj ni.«
Seveda se je naučila kuhati tudi tradicionalno venezuelsko hrano, kot je pabellón criollo, tradicionalni krožnik iz pečene banane, ribe, belega riža, črnega fižola in arepe oziroma popečenih koruznih kruhkov. Ob tem je zvesta svojim koreninam. »Vsake toliko prijateljem skuham kaj tradicionalno slovenskega in odzivi so enkratni. Zelo radi imajo domačo govejo juho z ribano kašo pa klobasice, pražen krompir, golaž, medenjake. Sicer moram s sestavinami precej improvizirati, a okus je slovenski, domač.«
Za Adrijano Mandl so anakonde, kapibare, kajmani le del avanture, ki jo doživi s skupinami in popotniki. Ti jo poiščejo z željo po tovrstni aktivnosti in divjih safarijih. Venezuela namreč pomeni videti skorajda vse v eni deželi. Od čudovitih otočkov do peščenih plaž, obdanih s kokosovimi palmami in azurnim morjem. Ali pa plaže s puščavo ter nasade kave in kakava. »Sicer pa je Venezuela polna kontrastov, zelo velika, narava pa je preprosto čudovita.«