V večnem mestu ne poznajo pirhov

Velikonočno slavje v Rimu je Ljubljančan Matija Babnik spremljal že med študijem moralne teologije na lateranski univerzi in arheologije na samostojnem inštitutu za krščansko arheologijo v 70. letih prejšnjega stoletja: »Seveda sem redno spremljal vse te obrede, k obredom in nasploh po Rimu pa sem že med študijem in pozneje dostikrat vodil slovenske romarje.«

Nepozabno je leto 1975: »Prvi dve skupini sta pripotovali v Rim z avtobusoma, nakar je vsake tri dni na rimskem letališču Ciampino pristal čarter iz Ljubljane. Avtobusa, ki sta ostala spodaj, pa sta romarje razvažala na vse slovesnosti. Bilo je sveto leto – kakršno je vsako 25. –, ki ga simbolno zaznamuje odprtje svetih vrat vseh štirih rimskih bazilik: sv. Petra. sv. Pavla, sv. Janeza v Lateranu in Marije Snežne, Rimljani jo sicer imenujejo Maria Maggiore, Marija Velika.«

V 80. letih je skrbel za romarje in druge obiskovalce Rima pri Mercator Turistu. Zadnji dve desetletji Matija Babnik vodi svojo potovalno agencijo Quo vadis, ki že z imenom nakazuje, da se osredotoča na romarske in kulturne dogodke. Quo vadis že od samega začetka na tiho nedeljo, dve nedelji pred veliko nočjo, pripravi spomladansko romanje. Letošnje je vodilo v Rim in doživelo vrhunec – lahko bi rekli, da po neverjetnem naključju, medtem ko bi mnogi verniki menili, da kar s posredovanjem sv. Duha – s prisostvovanjem prvemu angelusu novega papeža Frančiška ter prejemu njegovega blagoslova.

Brez hrena in potice

Koliko se velikonočnih obredov udeležujejo Rimljani, Babnik s humorno-zbadljivo puščico pove: »Rimljani so bogaboječi – cerkva in obredov ne obiskujejo prav množično. Zlasti pri obredih, ki jih vodi papež, so tujci, se pravi romarji in turisti, v večini.«

Do velike noči je v Rimu praviloma že krepka pomlad, zato je to obenem praznik prebujenja narave. Pred njim so se nekoč bolj kot zdaj pastirji s čredami približali mestu: »Še vedno pa je jagnjetina tradicionalna italijanska velikonočna jed. Velikončno jagnje je še zmeraj običaj.«

Pirhov Rimljani ne poznajo: »Prav tako ne potice ne hrena – sploh vsega tega, kar mi nosimo k žegnu. Niti velikonočne vstajenjske procesije nimajo. Slovenska velika noč je mnogo bolj praznik družine in župnijske skupnosti, konec koncev tudi nevernih, kot je v Rimu. Tam je to malo bolj slovesna nedelja.«

Italijani in z njimi Rimljani uživajo dela prost velikonočni ponedeljek: »Takrat, kot radi rečejo, gredo v Emavs – kar pomeni k prijateljem na obisk.«

Sicer pa Rimljani velikonočno praznovanje začnejo na cvetno nedeljo. Papež, ki daruje slovesno mašo na Trgu sv. Petra, blagoslovi zelenje. Ne butaric, teh Rimljani ne poznajo, ampak palmove veje in oljke.

Potem se začne veliki teden s svetim tridnevjem, ki zajema veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto. Obredi so enaki kot pri nas, a z razliko, da je pri njih še veliko bolj slovesno. Ne poznajo velikonočne vstajenjske procesije, ki je slovensko-avstrijsko-bavarska posebnost. Mimogrede – ob četrti uri zjutraj jo je v Sori, ko je tam župnikoval, uvedel Fran Saleški Finžgar v starinskem slogu s plehbando.

Velika četrtek in petek

Na veliki četrtek ima papež mašo in sploh vse obrede v lateranski baziliki, ki je uradna papeževa stolnica kot rimskega škofa – to je škofijska cerkev (papeži so več stoletij živeli v Lateranu, šele pozneje v Vatikanu).

Obredje velikega četrtka začne slovesna maša ob sončnem zahodu.

Veliki četrtek je spomin na zadnjo večerjo, ko sta bila ustanovljena zakramenta evharistije oziroma maše in duhovništva – »To delajte v moj spomin.« Tretja je zapoved ljubezni – »Ljubite se med seboj, kot sem jaz vas ljubil.« Njen zunanji izraz je, da papež 12 možem umije noge. Enak obred umivanja nog je tudi po vseh škofijskih cerkvah po svetu. Nekoč je papež umival noge duhovnikom, zdaj laikom, predstavnikom župnij.

Veliki petek je edini dan v letu, ko ni maše. Ker je Kristus umrl. V baziliki sv. Petra pripravijo kratek obred češčenja križa, traja največ pol ure. Diakon trikrat pokaže križ ljudstvu in zapoje: »Glejte les križa, na katerem je viselo zveličanje sveta!« Vsakič z višjim tonom. Ljudstvo odpoje: »Pridite, molimo.«

Tudi pri nas imamo češčenje križa in križev pot, nato pa češčenje Kristusa v sv. Rešnjem telesu v božjem grobu.

V Rimu ob devetih zvečer iz Koloseja krene križev pot, ki je od vseh velikonočnih najbolj značilen rimski običaj. Tega ni nikjer drugje. Besedilo razmišljanja ob posameznih postajah vedno napiše teolog. Avtor je vselej drug, pred leti ga je na primer napisala ženska, besedila so različna. Zadnjih nekaj postaj križ po navadi nosi papež sam. Konča se z njegovim blagoslovom s Palatinskega griča. To je spokorno bogoslužje brez velikih pompov.

Vigilija in vstajenjska maša

Sledi velika sobota, ko Slovenci večkrat že dopoldan v cerkvah in pri kapelicah k blagoslovu nosimo velikonočne jedi. V Rimu te navade nimajo.

S sončnim zahodom se, tako kot tudi pri nas, začnejo obredi velikonočne vigilije – bdenja –, kar izhaja iz tega, da so nekateri bdeli pri Jezusovem grobu. V baziliki sv. Petra vigilijo vodi papež. Zunaj blagoslovi ogenj, s katerim nato prižgejo velikonočno svečo, ki je simbol vstalega Kristusa – luči. Ob velikonočni sveči sveti oče prižge svojo svečo. Potem gre procesija v cerkev, diakon, ki nese svečo, pa trikrat, vsakič z višjim tonom, zapoje: »Kristusova luč!«, ljudstvo pa odpoje: »Bogu hvala!« Ob vstopu procesije v cerkev je ta zagrnjena v popolno temo. Ko diakon prvič zapoje: »Kristusova luč!«, v cerkvi prižgejo nekaj luči. Ob drugem diakonovem petju, ko sveče prižgejo škofje, duhovniki, diakoni, ves kler, še bolj razsvetlijo prostor. Ko procesija pride skoraj do oltarja, diakon tretjič zapoje, takrat si še vse božje ljudstvo prižge sveče in tudi cerkev razsvetlijo v vsem njenem sijaju.

Sledi hvalnica velikonočni sveči ali tako imenovani Exultet!, kar pomeni Naj se raduje! Zelo lep napev je precej dolga hvalnica velikonočni sveči, simbolu vstalega Kristusa.

Ves ta obred poteka tudi v naših župnijah – to je enako v Rimu in Sloveniji.

Sledi slovesna maša velikonočne vigilije v liturgični beli barvi (v petek je bila vijolična). Med vigilijo krstijo katehumene – odrasle, ki so se pripravili na krst. Enako je pri nas, razlika je samo ta, da v Rimu zberejo katehumene z vseh koncev sveta.

Sledi obnovitev krstnih obljub, ko verniki slovesno obnovijo tisto, kar so pri krstu zanje rekli njihovi botri.

Maša se nadaljuje. Ko zapojejo Glorijo, se spet oglasijo zvonovi, ki so utihnili na veliki četrtek, ko so odpeli Slavo Bogu na višavah. Za utišanje zvonov smo imeli na Slovenskem lep izraz, da zavežejo štrike. Na vigilijo pa jih odvežejo.

Na velikonočno nedeljo papež na Trgu sv. Petra daruje vstajenjsko mašo, ki se je udeleži tudi ves diplomatski zbor.

Opoldan papež ne pride kot sicer na drugo okno z leve v tretjem nadstropju Apostolske palače, ampak v centralno ložo bazilike sv. Petra, od koder vošči velikonočne praznike in podeli blagoslov urbi et orbi, mestu in svetu. Mestu, ker je rimski škof, in svetu, ker je papež. Nato pozdravi in vošči vesele velikonočne praznike v številnih jezikih.