KOŽBANA – »Ne pomnim pomladi, da bi zamujala kot letošnja,« pri Vrhovljah pove briška nona in se nagajivo namuzne: »Malo nagaja narava, drugo pa naša država!« Če ni varuha, se ponuja priložnost, da po malem kradejo vsi: »Tako kot so, kar je bilo vrednega, raznesli iz zapuščenega Slapnika.« Naglašen je drugi zlog – Slapník – in je edina vas Goriških brd, kjer ne živi nihče več: »Prebivalci so bili Slapníčani in Slapníčanke. Župnijo in pokopališče so imeli v Kožbani, največ potomcev živi po Goriškem.«
Idila zapuščenosti
Slapnik se je ugnezdil 360 metrov visoko na sončnem pobočju Korade, z 812 metri najvišjega briškega hriba. O blagi naravi še pričajo oljke, fige in marelice po sadovnjakih, grmički lovorja, žajblja in pravkar cvetočega rožmarina okrog hiš. Najbolje ohranjeni so sadovnjaki na terasah pod vasjo, kjer trdno povezane mreže še zadržujejo divje prašiče. Sicer so, iščoč slastne grižljaje, preorali vse živo.
Na izviru vrh vasi so italijanski vojaki med prvo svetovno vojno, vtisnjena je letnica 1916, zgradili vodni zbiralnik, kjer se, kot je videti, še zdaj razvejijo vodovodne cevi.
V Slapnik ni kažipotov ne krajevnih tabel, tja vodita dve makadamski poti
Obe, zgornjo in spodnjo, nekdo vzdržuje, tako da požaga vejevje, ko se podre nanju, na spodnji pa poreže še bohotne ovijalke. Po zgornjem dostopu se je še mogoče pripeljati z avtomobilom, medtem ko je spodnjo, tlakovano s kamnom, hudourniška voda zdrla, da jo zmore le še traktor. Ponudi pa slikovitejši vstop v vas zlasti zavoljo desnih, že močno zaraščenih teras, za katerimi se bočijo z bršljanom preraščene ruševine. Ko se (previdno!) podamo mednje, najdemo kupe vejevja, ki nemo pričajo o neznančevih skrbnih rokah, ki še utirajo prehode med zaraščenimi dvorišči. Razmajano zidovje daje slutiti bogate, že kar gosposke graditelje. Če bi lahko gledali usodo svoje zapuščine, bi se verjetno obračali v grobu.
Že davno je nad vhod v glavno vaško ulico nekdo zapisal svarilo: Splošna nevarnost – prehod na lastno odgovornost. Na pločevini se pozna, da je napis pozneje nekdo vztrajno obstreljeval z zračno puško.
Tišino izpolnjuje živahna simfonija ptičjega petja, ritem ji daje detlovo rafalno pritrkavanje.
Nimaš niti koga vprašati
Želja, da bi izvedeli kaj več o Slapniku, nas popelje v bližnjo slemensko vasico Nozno. Če kdo, potem bo vedela 85-letna Marica, uradno Marija Sirk, so prepričani Nozenčani.
Marica se je v Nozno primožila z Brdic pri Kožbani, Slapniku prav prve sosednje vasi. Za mladega človeka je z Brdic do Slapnika dobre pol ure peš, se spominja Marica in brž našteje osem slapniških rodbin: »Ti so veljali za dobre kmetije, imeli so po več goved v štali. Tudi vinograde, seveda. Za seno pa planine. V Slapniku ni bilo revščine, so bili bogati kmetje. Otrok so imeli tudi veliko, pri Hrastih zagotovo vsaj devet.«
Niso pa bili zgornji na Koradi: »Višje je bila še Vriskova domačija. Dolgo so se obdržali, ko pa so otroci zrasli, da so morali v šolo na Dobrovo, so tudi Vriskovi odšli.« Med vojno so v Slapnik radi zahajali partizani: »Tako kot v ves kožbanski konec.«
Selili so se vsak po svoje: »Ena družina je šla v Furlanijo, druga na Koprsko, tretja v Gorico, četrta na goriški Rafut ... Iz posamezne družine spet vsak drugam, nekdo je pristal v Avstraliji. Le ena družina, Fikfak so se pisali, je pa kar izumrla.«
Potres, ki je leta 1976 stresel Furlanijo in Posočje, je zamajal tudi slapniške hiše: »Dvema vaščanoma so dovolili postaviti montažni hiši, ki še stojita pred vasjo. Podrobnosti pa ne vem, kot tudi ne o Ljubljančanu, ki je pred leti začel nekaj obnavljati, potem pa obstal. Zakaj, niti nimate koga vprašati.«
Od izobraženih Slapničanov se Marica spomni duhovnika Antona Erzetiča, ki je vse življenje služboval v Rimu: »Poznala sem ga, ker je večkrat prišel v domače kraje. Kar je umrl, bo tudi kakšnih dvajset let.«
Opusteli Slapnik za čuda obišče veliko ljudi: »Ma veste, koliko obiskovalcev vpraša, kje se gre v Slapnik? Ta Slapnik je postal kar znamenitost! Neki Tržačan je celo leto zjutraj hodil tja in zvečer odhajal. Pravijo, da je iz Slapnika diplomiral, in to z odliko. Obiskovalcev je vsekakor polno, največ seveda poleti. Precej se jih je zanimalo tudi za nakup nepremičnin, pa so odnehali, ker lastništvo med dediči pogosto ni urejeno.«
Dragoceni muzejski obisk
Ker je slutila nemilo prihodnost, saj so se nekatere domačije že praznile, je Slapnik avgusta 1953, ko je bil vendarle še poln življenja, obiskala ekipa muzealcev, ki so ga s fotografijo, risbo in besedo ohranili za zbirko Slovenskega etnografskega muzeja. Med drugim so zapisali imena domačij pri Godcarju, pri Čežerinovih, pri Lajnarjevih, pri Grbonih, pri Hrastovih, pri Medarjevih ter priimke Erzetič, Markočič, Markutič, Fikfak. Zapisali so tudi nekaj domačih izrazov, kot so sevčedur in drevo za plug, bank za skrinjo, vinkla za mentrgo, zibu za zibelko, lomarč za omarico, štenge za stopnice, pajol za hodnik, šajon za sodarsko žago ter čebelon za iz vrbja spleteni panj. Ma veste, koliko obiskovalcev vpraša, kje se gre v Slapnik?