Ker na Slovenskem ni več trgovine z leviskami, jih mahnem kupit v stari zlobni Trst. Izjalovila sta se namreč oba poskusa, da bi se oblekel na daljavo. Nakup indonezijske robe v ameriški spletni trgovini mi je namesto želenih ohlapnih kavbojk prinesel tesnobno tesne pajkice. Punca sicer pravi, da so okej, menda mi zelo pašejo, ampak ne bi rad, da bi tako mislili tudi fantje.
Nato so po dolgem čakanju prišle petstoenke. Naravnost iz ZDA med tuje opazovalce na Kosovo in nato k meni po slovenski zvezi. Narejeno v Mehiki, šivi močni, barva prava, številka tudi ... Toda velikost! Velikost je bila jenkijevsko velika, moja malenkost se je zdaj počutila kot v žaklju.
Skupni minus napačno naročenih hlač je dobrih 100 evrov, izkušnja pa neprecenljiva: nikoli več si ne natikaj hlač po spletu!
Tako se torej zaradi gnile globalizacije, ki sesuva lokalno, spet znajdem v Trstu. Pomislim, da se bom znašel po slovensko, saj naša manjšina tam menda končno dobiva veljavo in spominjam se, da so nam včasih čezmejnim šopingarjem polagali na srce, češ pri naših rojakih v Avstriji in Italiji bodite ponosni, uporabljajte slovenščino. Ampak – jok, brate, odpade!
Tržaški trgovci še vedno ne govorijo slovensko. Kaj govorijo, niti razumejo ne. Ali nočejo. Po naše ne, odlično pa pričaju po naški – srbski, hrvaški, tudi spikingliš znajo in zakriliti za gluhe. Samo slovensko se ne premaknejo niti za črko. Pa če gre ves biznis v maloro.
Domnevam, da so edini prodajalci, ki v Trstu brez zadržkov spregovorijo 'dobro jutro, dober dan, kaj želite, hvala, na svidenje', črnci na veletržnici. Saj veste, tam, kamor naše branjevke hodijo po robo in potem z njo goljufajo po Sloveniji.
No, kljub vsemu sem prepričan, da več Tržačanov ve, da je bil njihov someščan Boris Pahor kandidat za Nobelovo nagrado za književnost, kot jih je denimo slišalo, da je novi generalni konzul Srbije v Trstu nekdanji jugoslovanski košarkar Dragan Kićanović. Vendar stavim, da bi le redki to tudi priznali.
