KRANJ – V Vodopivčevi ulici v Kranju, med domačini bolj znani kot Mohorjev klanec, počasi polnijo police čisto posebne samopostrežne, ki jo bodo odprli konec tega tedna. Njena značilnost je, da izdelki ne bodo na prodaj, temveč jih bodo delili tistim, ki jih potrebujejo, živila pa bodo na police pripotovala tako, da jih bodo Kranjčani podarili prostovoljcem, ki bodo stali pred supermarketi. Vse niti socialne samopostrežne drži v rokah upokojena profesorica glasbene vzgoje Mirjana Kavčič, ki v prihodnost zre z neizmernim optimizmom: »Naša ciljna skupina so brezposelni mladi, ki se zaradi socialne stiske počutijo odrinjene, zapostavljene, izločene. Ker jih želim spoznati, bom na začetku delovanja socialnega supermarketa hrano delila kar sama. Želim se pogovoriti z njimi, jim pomagati, saj verjamem, da marsikaj znajo in zmorejo. Ne želim jim dati ribe, rada bi, da se skupaj naučimo ribariti.«
Rada bi se
oddolžila domovini
Kot pravi sogovornica, se ji je ideja, da bi v središču Gorenjske odprli tovrstni supermarket, porodila med gledanjem televizije. »Videla sem prispevek o tem, da na Reki že tri leta uspešno deluje socialna samopostrežna. Tam jo vodijo mladi, ki delujejo pod okriljem frančiškanov. Jaz sem se hotela izogniti vsakršni ustanovi ali veri, zato sem se obrnila na kranjsko občino. Župan Mohor Bogataj in njegova posadka sta me takoj sprejela in mi pomagala pri iskanju primerne lokacije, ker pa so prostori občinski, sta nam omogočila tudi primerno najemnino. Veste, tu je bil nekdaj butik, v katerega so verjetno zahajale petične ženske, zdaj bomo prostor napolnili s povsem novo vsebino,« se Mirjana Kavčič, sicer doma v Zbiljah pri Medvodah, ozre po prostoru, (ta čas) obkroženem s praznimi policami. Strahu, da bi se na policah nabiral prah, ne pozna: »O tem, da bi bil Kranj premajhen za tako samopostrežno, ne razmišljam. Verjamem v Gorenjce in o tem sploh ni debate!«
Kako tudi ne – Gorenjec je Mirjanin mož Stane, tu ima sogovornica tudi mnogo dobrih prijateljev. In zakaj se, potem ko se je nedavno poslovila od učiteljskega katedra, zdaj, ko ima končno malo več časa, sploh ukvarja z dobrodelnostjo in povrhu še tako velikopotezno? »To je moj dolg. Leta 1979 sem v Slovenijo prišla iz Banjaluke. Tu so mi moji Gorenjci predvsem med študijem ogromno pomagali. To je moj dolg do moje domovine, ki mi je dala vse, kar sem potrebovala. Zdaj je čas, da se oddolžim,« pravi Kavčičeva.
Mladi proti lakoti
Tudi pobudnica socialne samopostrežne meni, da se je dobrodelnost znašla na veliki preizkušnji: »Delo v socialni samopostrežni lahko opravljam, ne da bi bila za to plačana, saj imam pokojnino in denarnega nadomestila ne potrebujem. Verjamem v ljudi, predvsem v mlade. Rada bi, da bi se vsi zavedeli, da tu živimo vsi – tisti, ki imamo malo manj, in tisti, ki imamo veliko. Predvsem mladi, a tudi vsi preostali bi se morali zavedati, da potrebujemo drug drugega.«
V socialni samopostrežni, ki deluje pod geslom Mladi proti lakoti, bodo na policah izdelki, ki imajo daljši rok uporabe (moka, olje, sladkor, riž, konzerve in podobno). Kar bo na policah (z)manjkalo, bodo napisali na lističe, te pa bodo v oranžne majice oblečeni prostovoljci ob sobotah delili pred kranjskimi supermarketi. Ko se bodo dobrodelni Kranjčani vračali z nakupov, jim bodo lahko podarili živila. Tovrstne akcije zbiranja živil že pridno napovedujejo in beležijo na facebookovi strani socialne samopostrežne. Ko so se prostovoljci konec preteklega tedna odpravili do enega od nakupovalnih centrov na robu Kranja, so zapisali: »Koliko ljudi se je odzvalo. Hvala vam vsem! Zlati ste. Brez vas nam ne bi uspelo. Nabrali smo cel voziček.«
Odziv Kranjčanov, ki živila podarjajo, je torej dober, kako pa se bodo na socialno samopostrežno navadili tisti, ki pomoč potrebujejo? Se Mirjana Kavčič ne boji, da bi na njena vrata potrkali tudi prevaranti? »Tudi če bom nahranila bogatega, bom vesela, jasno pa je, da me tak ne bo mogel neštetokrat pretentati. Sicer pa se tega, da bi po pomoč hodili tisti, ki je niti ne potrebujejo, ne bojim. Veste, česa si želim? Da bi prebivalci Kranja in Gorenjske zbrali poličko v tej samopostrežni (beseda zastane in v očeh se zaiskrijo solze) ... in poskrbeli, da nikoli ne bo prazna. Želim si, da bi na tej polički puščali sporočila tistim, ki po živila prihajajo, in da bi sporočila potovala tudi v obratni smeri. Rada bi, da ljudje stvari darujejo z veseljem.«