V svet pošilja zgodbe, ki se ne smejo pozabiti

KRANJ – Ugledni ameriški dnevnik Washington Post je lani na naslovnici objavil trenutek v življenju beguncev, ki so v hladni jesenski noči obstali na meji med Slovenijo in Avstrijo. To fotografijo in še tri, objavljene na notranjih straneh omenjenega časopisa, je posnel svobodni fotograf mlajše generacije Matic Zorman, doma v Cerkljah na Gorenjskem. »A ne bi rad preveč govoril o sebi, saj begunsko pot spremlja ogromno fotografov in novinarjev, ki se vsi po vrsti trudijo. Na terenu je tudi mnogo policistov, pripadnikov civilne zaščite, sodelavcev humanitarnih organizacij, prostovoljcev … O njih se premalo piše in govori, čeprav so nepogrešljiv člen celotne zgodbe in čeprav se vsi neizmerno trudijo,« je na začetku pogovora poudaril fotograf Matic Zorman.

O trenutku, ki so ga natisnili na naslovnici Washington Posta, nam 28-letnik vseeno pove: »Sredi hladne noči so begunci, ki so obstali na mejnem območju, z dreves lomili veje in jih uporabljali za kurjenje ognja.« Zgodbo o begunski poti čez Slovenijo je Matic Zorman spremljal v družbi novinarja Griffa Witta, s katerim je tistega jesenskega dne obiskal Dobovo in Šentilj: »Takoj se je videlo, da je izkušen novinar, saj je o begunski problematiki poročal že iz različnih držav.«

Še preden so Zormanove fotografije prišle na naslovnico ameriškega časopisa, je mladi fotograf tri tedne spremljal balkansko begunsko pot. »Oktobra sem s kolegi iz Indonezije, s fotografom Kemalom Jufrijem, njegovo ženo Dino, ki je producentka, in fotografom Mohammedom Fadijem, potoval po balkanski begunski poti. Naredili smo 4500 kilometrov, potovali smo od Preševa na makedonsko-srbski meji, prek Beograda in Šida čez Hrvaško vse do Slovenije.«

Po telefonu izvedela, da so ji ubili mamo

Mnogo prizorov, videnih na tej poti, se je globoko vtisnilo v spomin našega sogovornika, ki je s fotoaparatom v roki v preteklosti že snemal prizore iz nemirne Gaze: »Na Šentilju se je nenadoma zaslišal jok mlade ženske. Po telefonu je govorila z domačimi v Siriji in ti so ji povedali, da so ji islamski skrajneži ubili mamo. Bilo je srhljivo … Vojna je od nas oddaljena le en telefonski klic. Grozljiva je tudi zgodba Afganistanca, ki je bežal iz domače vasi. Na eni od cestnih zapor se je zlagal, da je sunit. Njega so pustili, preostalih šest, ki so potovali z njim, so pred njegovimi očmi ubili. Nato je na obali Lezbosa iz čolna rešil ljudi. Z njimi zdaj potuje do cilja. Ta cilj, ki ga s potjo do Nemčije ali kake druge države hoče doseči mnogo beguncev, pa je največkrat žal le iluzija.«

Kot pravi Matic Zorman, se pred našimi očmi, tukaj in zdaj, dogaja zgodovina: »Selitev, ki smo ji priča, se bo zagotovo zapisala v zgodovino. In te zgodbe, ki se ne smejo pozabiti, se morajo zapisati in zabeležiti. Tako množična migracija je v očeh javnosti sčasoma postala nekaj normalnega, nekaj vsakdanjega. Kar nekako normalno je postalo, da v medijih vsak dan gledamo premražene ljudi brez vsega in otroke, ki so v nogavičkah obstali nekje sredi gozda. Ravno to je tisto, kar se mi zdi najbolj strašno.«

Čeprav sogovornik, ki je med gorenjskimi novinarskimi kolegi znan po vselej iskrivo navdušenih očeh, nenehnem iskanju nove perspektive in venomer kašljajočih avtomobilih, noče pretirano govoriti o sebi, je dejstvo, da je lani dobil enkratno nagrado domače občine. Denarno nagrado, ki jo je že pretopil v potovanje po balkanski begunski poti, so mu v Cerkljah na Gorenjskem dodelili, ker s svojimi fotografijami v svet pošilja zgodbe o ljudeh, ki so prisiljeni živeti v nesvobodi. Že ob nedavni podelitvi občinske nagrade je Matic Zorman povedal misel, ki ga žene naprej. To misel, ki objema njegovo življenje, je ponovil tudi med našim pogovorom in vsem, ki spremljajo begunsko krizo, na srce položil te besede: »Če nam na poteh, po katerih hodimo v življenju, kdo vrže seme sovraštva, ga zalijmo z ljubeznijo. Tako bomo vedno hodili naprej, proti soncu.«