Resnico naj povedo zgodovinarji, pogosto rečejo tisti, ki bežijo od lastnega mnenja in predvsem od odgovornosti. To poslušamo še posebno takrat, ko se govori o novejši zgodovini, o ranah, ki še vedno krvavijo.
A kaj naj storimo, kadar zgodovinarji, ki prisegajo le na dejstva, nimajo podatkov? Kot na primer, kdaj je umrla milanska plemkinja Virida Visconti? Letnica njene smrti ni znana, čeprav so imeli zgodovinarji, tudi tisti, ki jim ni vseeno, za raziskavo na voljo polnih 600 (!) let.
Nekateri se nagibajo k letnici 1414, drugi spet celo k 1424 ali 1425. Presodila naj bi listina njenega sina Ernesta Železnega, ki jo je leta 1409 že štel med pokojne. Če letnico tako težko določijo celo zgodovinarji, je vsaj na videz presenetljivo, da nista sporna dan in mesec. Opat Anton Nadrah je zapisal: »V stiškem samostanu se vsako leto spominjamo Viridine smrti 31. maja.«
»Le ena se želja Matiji Čopu je spolnila, v zemlji domači da truplo leži,« je prijatelju zapel France Prešeren. Lombardijka in Milančanka Virida si tega najbrž ni posebno želela, saj zgodovinski viri o tem ne poročajo. Pred približno 600 leti so jo pokopali v samostanski cerkvi, zdajšnji baziliki, levo od glavnega oltarja. Na tujem, ali pa se je v Stični že počutila domače?
Umrla kot dobrotnica
Če je letnica Viridine smrti zamegljena, pa je znano leto rojstva – 1354 v Milanu. Dvanajstletno so poročili s tri leta starejšim Habsburžanom Leopoldom III., saj so s politično poroko želeli utrditi milansko-habsburško zvezo proti beneškim naklepom. A zaznamovala jo je nikoli pojasnjena smrt 26-letnega vladarja, ženinovega brata Rudolfa, ustanovitelja dunajske univerze in pobudnika gradnje katedrale sv. Štefana, kjer so ga pozneje tudi pokopali. Rudolf se je v zgodovino Kranjske zapisal kot ustanovitelj Novega mesta. Čeprav je bil zelo mlad, je veliko postoril, koliko bi šele, če ga ne bi umorili. Vsiljuje se primerjava s sodobnimi zastrupitvami ruskih ubežnikov s polonijem. S čim so ugonobili Rudolfa, zgodovinarji molčijo, vemo pa, da je takrat cvetela alkimija.
Viridin mož Leopold III. je pri Sempachu v lucernskem kantonu leta 1386 padel v boju s Švicarji. Oblast je prevzel Leopoldov brat Albert III. in vdovelo svakinjo Virido ne le potisnil odločno stran od oblasti, ampak ji je – kot zlovešča predhodnica današnjih centrov za socialno delo – odvzel tudi skrbništvo nad šestimi mladoletnimi otroki. Ta krutost jo je vodila v umik, a šele ob pomoči medtem že odraslega sina Viljema se je lahko umaknila v samoto lovskega gradiča blizu Pristave nad Stično. Koliko let je ostala tam? Vse do neugotovljivega datuma smrti, a najmanj deset. V ljudski spomin pa se je zapisala kot dobrotnica stiškega in kostanjeviškega samostana ter tudi običajnih preprostih ljudi. Ker je darovala zemljišča samostanu, so ji zapisali tudi vsakodnevno darovanje maše pri oltarju sv. Katarine, še posebno pa slavnostno darovanje maše ob obletnici smrti. Tako sta se dan in mesec ohranila, letnica pa je utonila v pozabo.
Viride se spominjamo kot mame Ernesta Železnega, leta 1414 kot zadnjega po starem karantanskem obredu ustoličenega vojvode na Gosposvetskem polju, in kot babice rimsko-nemškega cesarja Friderika, ki je vladal tudi Kranjski in naj bi znal tudi slovensko.
Kača kot človeška ribica
V stiški baziliki je v steno vzidan kamen z grbom rodbine Visconti. Osrednja podoba predstavlja kačo z otrokom v žrelu. Mati božja naj bi otroka rešila na materino prošnjo. Prizor je upodobljen tudi na zaščitnem znaku avtomobilov alfa romeo. Simbol kače z otrokom pripada rodbini Visconti, ki je bila tako močna, da je njen grb prevzelo mesto Milano. Zanimivo naključje je, da bi kača z otrokom lahko simbolizirala človeško ribico – idrijski zdravnik Scopoli je namreč njene mladiče dobil prav v izviru pri Stični in o tem poročal znamenitemu švedskemu naravoslovcu Karlu Linneju.
