V središču Kopra nekoč 
koze, a danes še slabše

KOPER – Zgodba koprskega Muzejskega trga in njegovega danes povsem neuglednega nadaljevanja proti aleji mogočnih platan nad pristaniščem stopa v šesto, pravzaprav sedmo leto. Nedaleč stran se je podobno dolga zgodba odvijala v srcu zgodovinskega mesta – na plateii comunis, ki še danes buri duhove kot Titov trg. Starodavno mestno Ložo (eno najlepših daleč naokoli) so po petih letih sicer obnovili, ji vrnili vlogo mestne kavarne, kot družabno središče pa žal ni znova zaživela.

Na vrhu koprskega otoka je na prostrani ploščadi pod nebotičnikoma prej stala osnovna šola, nosila je ime partizana in doletel jo je izbris, mladim so vzeli še športna igrišča. Kot v davnih časih, ko so se tam še pasle koze, zdaj v vseh letnih časih zeva škrbina, ki turističnemu, poslovnemu in univerzitetnemu mestu vsekakor ne more biti v čast in ponos. Z novim letom postaja jasno, da bo potrpljenje pošlo tudi investitorju, ki je zapravil že veliko denarja, v projekt je doslej vložil vsaj dva milijona evrov, ambiciozna gradnja prestižnega stanovanjsko-poslovnega objekta na imenitni lokaciji nad bodočim potniškim terminalom s pogledom na luko, del zaliva, Ankaran in miljske griče, po nevihti celo vse do Triglava, pa se vse bolj odmika.

Vsega je kriva velika kamnita cisterna, katere vrh je mogoče prepoznati med trstičjem in grmičjem. Okoli zgodovinskega foruma merijo moči ostanki kulturnega ministrstva, mestna občina in varuhi spomeniške dediščine. Je najdba tako pomembna, da jo velja rešiti, obnoviti in ohraniti na kraju najdbe?

Povsem po naše

Pod razrito in zaraslo ploščadjo očitno še dolgo ne bo sicer prepotrebne garažne hiše za okoli 700 jeklenih konjičkov, nova koprska vrata, že nekaj let od aprila do novembra skoznje k nam prvič vstopa na tisoče turistov z belih ladij, pa so videti kot vhod v kamnolom ali zapuščeni rimski forum. Koprska občina je že jeseni 2008 sklenila pogodbo o podelitvi polstoletne stavbne pravice za okoli štiri milijone evrov. Ko so podrli šolo in začeli kopati po trgu, so arheologi (ne)pričakovano odkrili zanimive reči, med njimi orjaški podzemni zbiralnik vode, zavod za spomeniško varstvo je od investitorja zahteval, da najdbo ohrani in zavaruje ter jo nekoč na ogled postavi, na že pokojnem kulturnem ministrstvu pa so menili, da arheološke ostaline po raziskavi lahko umaknejo drugam.

Piranski zavod za varstvo kulturne dediščine, ki je takrat spadal pod kulturno ministrstvo, se je odzval na nam dobro znani način, s tožbo in upravnim sporom. Upravno sodišče je ugotovilo, da v »družini« ne morejo tako postopati, treba se je dogovoriti, in jara kača se vije v nedogled in v še manj jasno prihodnost. Še danes večina Koprčanov ne ve prav veliko o nesrečni cisterni, so si pa mogočno gradnjo ogledali jamarji in jo na prošnjo domačinov in arheologov brezplačno raziskali. Na območju, kjer so še ostanki srednjeveškega samostana, sta dve polkrožni podzemni cisterni, ena je zapolnjena z zemljo, druga je 11 metrov globok vodnjak, ki sega vse do gladine morja. Pod zemljo je še zasut rimski vodnjak, menda pa obstaja še tretji zbiralnik, kamor raziskovalcem niso dovolili vstopiti. Iz doslej znanega lahko le sklepamo, da je marsikaj nejasno, celo zagonetno, vsekakor pa zanimivo in edinstveno daleč naokoli.

Izkoristiti ne znamo

Koprsko podzemlje sicer že od nekdaj buri duhove. Na platoju je ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja stala mogočna kaznilnica, saj so Avstrijci v nasprotju z Benečani, ki so nekdanji Kozji otok postavili za pomembno sodno in upravno središče za Istro, mestecu namenili precej manj slavno vlogo. Tam so sedeli nesrečniki in hudodelci ter tisti, ki so bili dunajskim oblastem v napoto, iz vseh koncev monarhije. To malce spominja na stare rimske čase, ko so divjo vzhodno obalo Jadrana uporabljali za tako imenovano odlagališče odsluženih in za izgon neljubih tekmecev.

O veliki zgradbi, ki je dolgo določala veduto takrat še skoraj otoškega mesta s solinami in morjem, pravzaprav vemo malo, a za primerno širšo predstavitev bo nedvomno poskrbela stroka. In življenje teče dalje na nasprotnih bregovih: lani so častilci starega Kopra zbirali podpise za ohranitev dediščine, okoliški stanovalci, ki jim je bilo dovolj prahu in zaraščanja nasproti stare mestne palače s koprskim pokrajinskim muzejem, pa vsaj za ureditev površine. Mestna občina si je vseskozi prizadevala za uskladitev prostorskega načrta in začetek gradnje. Pred kratkim je staro mesto in forum pošteno pobelil sneg, zdaj je poln jam in mlak, rešitve pa ni videti.

Veste, kaj bi storili zahodni ali severni, morda še južni sosedje? Postavili bi panoje s podobo mogočne zgradbe, pokazali posnetke izkopanin in zbiralnika, zapisali zanimive podatke in jih s spominki in srhljivimi zgodbami o skritih rovih ponudili domačim obiskovalcem in zvedavim tujcem, ki jih še kako zanimajo štrene preteklosti.