V nasprotju s politično in z gospodarsko situacijo v Sloveniji, ki je katastrofalna, naši športniki v zadnjem času dosegajo odlične dosežke, in to celo v kolektivnih športih, individualno pa smo celo med najboljšimi na svetu. Vse skupaj je v popolnem nasprotju s trditvami in z logiko, da lahko le uspešne, urejene in bogate družbe žanjejo uspehe tudi v svetovnem športu. Narobe svet, torej.
Nemalo zaslug za izjemne dosežke svojih varovank in varovancev imajo poleg njih samih – trenerji. Smučarske skakalce izjemno uspešno vodi Goran Janus, biatlonce Uroš Velepec, rokometaše Boris Denič, hokejiste Matjaž Kopitar. Vse kaže, da se jim bo kmalu pridružil še novi selektor slovenske odbojkarske reprezentance Luka Slabe, uspešen že kot klubski trener pri ACH Volleyu in iz podobnega trenerskega testa kot štirje omenjeni.
Za Gorana Janusa, 43-letnega Ljubljančana, velja, da je bil v skokih vse
Zelo dober skakalec in še boljši letalec, prvi Slovenec, ki je skočil prek 200 metrov, je po končani tekmovalni karieri takoj začel delati kot trener. Najprej je učil skakati najmlajše pri Iliriji v ljubljanskem Mostecu, enem od kultnih središč slovenskega skakanja, kjer je desetletje pred Goranom prve skakalne korake naredil tudi od njega osem let starejši Primož Ulaga, zdajšnji predsednik smučarske zveze. V Mostecu je začel skakati tudi Miran Tepeš, oče zdajšnjega Goranovega varovanca Jurija, iz Braslovč v Savinjski dolini, kjer ni mogel več napredovati, pa je v Ilirijo pripeljal sina Matjaža tudi Debelak. Ulaga, Tepeš in Debelak je bila trojica, četrti je bil Matjaž Zupan, ta sicer ni bil ilirijan, a ta je dolgo veljala za najuspešnejšo slovensko ekipo, pred katero so se pred nekaj desetletij tresle hlače tudi največjim skakalnim državam.
Danes imamo pod Janusovim vodstvom še boljše fante: 31-letnega Roberta Kranjca, ki – odkar ni več Primoža Peterke, v reprezentanci je bil marsikdaj zli duh – skače bolje kot kadar koli, in okroglo desetletje mlajše mladeniče, Tepeša, Petra Prevca ter še najstnika Jaka Hvalo. Ko so sicer skromnega Janusa tuji novinarji nedavno vprašali, kaj dela drugače kot njegov predhodnik Zupan, je odvrnil: »Vse. Po njegovem odhodu smo spremenili čisto vse – od pristopa do načina dela.« Vsekakor Ulaga že dolgo ve, da je Janus, ki je, mimogrede, tudi diplomant fakultete za šport, mož, ki ga slovensko skakanje ne sme izgubiti, boljšega še nikdar nismo imeli.
Šesto mesto na lanskem evropskem prvenstvu v Srbiji in četrto na letošnjem svetovnem prvenstvu v Španiji je izkupiček Borisa Deniča, odkar kot selektor vodi moško rokometno reprezentanco. Nekdanji golman v rokometu je popolnoma predan temu športu. Četudi je po srcu slovanovec in mu po žilah teče kri kluba iz Kodeljevega, mu je vseeno, iz katerega kluba prihaja kdo, pri njem igrajo le najboljši. Podobno kot Janus velja za velikega motivatorja, a tudi natančnega analitika, ki ima v malem prstu vse dobre in slabe lastnosti svojih fantov. O rokometu razmišlja dan in noč, prvič, odkar je trener, pa je kolikor toliko tudi ustrezno stimuliran. Za svoje izjemno uspešno delo od rokometne zveze prejema okroglih 2500 evrov neto na mesec, kar je veliko, če upoštevamo, da je še nedavno pri Slovanu kot trener prejemal bistveno manj ali pa tudi nič, ko ni bilo denarja, in malo, če pomislimo, koliko so plačani za take rezultate, kot jih ima on, drugi.
Ko se je Jakov Fak, sijajni biatlonec, doma v hrvaškem Gorskem kotarju, pred leti odločil, da bo vzel slovensko državljanstvo in nastopal za našo državo, je dejal, da hoče trenirati pod vodstvom Uroša Velepca, ki ga je vodil tudi, ko je tekmoval še za Hrvaško. Ko Velepec ni hotel na Hrvaško, so Jakovu vodilni velmožje hrvaškega športa in politike za trenerja ponudili sicer odličnega trenerja, poslovenjenega Belorusa, Vladimirja Korolkeviča, a Jakov je hotel Uroša. In tako se je zgodilo, da je Fak prišel k nam, torej ne Velepec k njemu, in zdaj osvaja kolajne za Slovenijo.
Senzacija v globalnem smislu pa je uvrstitev naših hokejistov na olimpijski turnir prihodnje leto v Sočiju. Matjaž Kopitar je prvi slovenski selektor, ki je popeljal našo hokejsko reprezentanco na olimpijske igre. Leta 2010 je sprejel ponudbo predsednika hokejske zveze Matjaža Rakovca, kakopak sta oba Gorenjca, zdaj je sicer večno mrkemu in resnobnemu perfekcionistu uspelo.
Andrea Massi, spiritus movens šampionke Tine Maze, je posebna zgodba. Resda ni Slovenec, toda meni je všeč že zato, ker kot Italijan bolje govori slovensko kot premnogi Slovenci.
V Ihanu in Dolu so doma smučarski tekači in biatlonci
Ihan, majhno naselje na levem bregu Kamniške Bistrice ob cesti Domžale–Dol, je najbolj znano po največji prašičji farmi (prašičkom iz Ihana rečejo tudi ihanski brancini) v Sloveniji in tudi po odličnih smučarskih tekačih. Večina med njimi je šla med biatlonce, tako da imajo Ihanci te dni na svetovnem prvenstvu na Slovaškem kar štiri predstavnike: Klemna Bauerja, Petra Dokla in Lili Drčar, Ihanka pa je prav tako naša najboljša biatlonka Teja Gregorin, skupaj z Andrejo Mali, Jakovom Fakom in Klemnom Bauerjem tudi letošnja Bloudkova nagrajenka. Le nekaj kilometrov od Ihana proti Dolu je v vasi Brinje doma Petra Majdič, iz tistih krajev, natančneje Dolskega, pa sta tudi brata Velepec, starejši Jure, štirikratni olimpijec v biatlonu, in njegov brat Uroš, prav tako olimpijec, pozneje triatlonec in zdaj uspešen trener slovenske biatlonske reprezentance. Takle čas pred petdesetimi leti je bilo v organizaciji Partizana v Ihanu tudi odprto občinsko prvenstvo zveze za telesno kulturo Domžale, na 40-metrski skakalnici, ki je danes ni več, se je pomerilo 80 smučarskih skakalcev. Zmagal je Marjan Pečar, Mojstrančan, ki je tedaj skakal za JLA, beremo v časopisih iz februarja 1963. Skakal je tudi zdaj že pokojni Božo Jemc z Bleda, obakrat boljši v daljavi in slogu od Pečarja, še beremo, vendar obakrat ni obstal na nogah, tako da ga ni bilo med deseterico. V Ihanu je bil še en državni reprezentant, Jože Šlibar, svetovni rekorder, ki je tedaj prav tako služil domovini. Jože je takrat padel le enkrat, zato je bil sedmi. Med mladinci je zmagal Jože Dovžan, Pečarjev sokrajan iz Mojstrane, pozneje kombinatorec in oče naše zelo uspešne alpske smučarke Alenke.
Pojasnilo
Dejstvo, kako je bil Zoran Janković pri gradnji Stožic povezan z Grepom, ki je te gradil, ni zraslo na mojem zelniku, pač pa sem navedbe v članku, objavljenem v Slovenskih novicah 2. februarja 2013, povzel po poročilu protikorupcijske komisije, ki, kot je znano, za zdaj še ni bilo ovrženo. Zelo me veseli, da (če) je MOL z gradnjo kompleksa Stožice tudi zaslužila, vendar jaz nikjer v članku nisem trdil, da ni. Tudi sam menim, da sta oba športna objekta izjemnega pomena in da Slovenija brez dvorane v Stožicah evropskega prvenstva v košarki ne bi gostila. A niti o tem v članku nisem pisal.
