Ko začneš v športu, sploh v primeru kolektivnih panog, preveč prakticirati demokratično odločanje, gre samo še navzdol. Vrhunski šport preprosto ne trpi nikakršnega omahovanja in negotovosti ter vožnje v tri smeri, tako opevana demokracija pa prinaša prav to. Neljube posledice vseh procesov, ki jih sproža tovrstni pristop, še najbolje zaznamo v politikantsko kontaminiranih okoljih, kjer je v veljavi instant demokracija kot sredstvo za manipuliranje z ljudmi, edini učinek pa je bogatenje, naraščajoča moč redkih izbrancev. Slovenija to doživlja na polno, zato ni čudno, da se zgodijo podobne anomalije tudi v sferi športa, ki je pravzaprav ogledalo družbe.
»Spodbujal sem samoodločanje. Na ledu je igralec vendarle sam. Seveda moraš dati smernice, ampak pri nas očitno ne gre tako preveč demokratično. Moj občutek je tak, da kot ekipa nismo sposobni biti preveč demokratični,« je ugotovil selektor slovenske hokejske reprezentance Nik Zupančič, potem ko je ta izpadla iz elitne divizije svetovnega hokeja. Kot šef je bil preveč popustljiv, razumevajoč in prilagodljiv do svojih varovancev, vse v dobri veri, da so sposobni pravočasnega in pravilnega odločanja v ključnih trenutkih. Pa ne gre tako zlahka.
Ko gre za tekmovalnost na tisoč obratih, ni milosti za nobenega, kaj šele časa za iskanje konsenza. Pariška izkušnja bo imela vsekakor veliko vlogo pri nadaljnjem razvoju Zupančičeve trenerske kariere. Sicer se ne zavzemam za tisto znano krilatico iz Jugoslovanske ljudske armade, češ da ukaz mora biti, pa čeprav slab. Bolj pomembno je, da je vodja res vodja v vseh pogledih in v vsakem trenutku ter ne spušča vajeti iz svojih rok, je pa pripravljen na sodelovanje s podrejenimi. »Mogoče je preveč teh liderjev. Potem si vsak stvari predstavlja po svoje. Ko se začnemo spraševati, kaj zdaj, pa je težko najti pravo rešitev,« je še priznal Zupančič svojo glavno hibo pri pripravi moštva, ko se mu je trlo vodij v slačilnici, na ledu pa ni nihče prevzel odgovornosti. Pri tekmovalnosti na tisoč obratih ni prostora za omahovanje.
