KATMANDU – Kmalu bo eno leto, odkar je uničujoči potres katastrofalno stresel Nepal. Pod Himalajo je umrlo 8000 ljudi, skoraj 20.000 je bilo ranjenih; država bo še dolgo v ruševinah, popotresna obnova pa bo trajala desetletje ali dlje. Številne donatorske konference so namreč ostale predvsem pri praznih obljubah. Na svetu je menda preveč konfliktov, da bi se še kdo spomnil opustošenega Nepala.
Ko je aprila lani izvedel za to nepalsko tragedijo, se je 76-letnemu Milanu Kovaču paralo srce. Že pred štirimi desetletji je prvič obiskal to državo. Ter se hipoma zaljubil vanjo. Kot arhitekta sta ga prevzela predvsem tamkajšnja arhitektura in urbanizem, še posebno očaran je bil nad prestolnico Katmandu, nad milijonskim mestom številnih svetišč in templjev, zasnovanem na (božjih) predpisih, ki so jih svečeniki iz Indije prinesli v četrtem stoletju. Zaradi tradicionalne arhitekture se zdi, da živijo tam smrtniki in bogovi v sožitju. Zato je ob vseh tistih grozovitih prizorih, ki se jih je nagledal v množičnih občilih, nenehno premišljeval, kaj bi lahko storil, le kako pomagal.
Plemenita akcija
Dve leti poprej, decembra 2013, je po napaki našega zdravstva Milanu umrla žena, s katero sta bila skupaj 50 let. V družinskem krogu je skupaj s hčerami in sinom hitro sklenil, da bodo v spomin nanjo dobrodelno pomagali, ko pa je izvedel, da je bilo v omenjenem potresu porušenih kar tisoč šol, je bilo jasno, »v spomin na svojo ženo in njihovo mamo bomo prispevali in zgradili šolo«!
Njegov sin Vimal je v Stockholmu (Milan Kovač si je družino ustvaril na Švedskem, tam opravil tudi podiplomski študij in si zgradil uspešno kariero) nemudoma ustanovil sklad V spomin na Helgo Hillenberg Kovač, v katerem je izključno njihov denar.
Kovač, ki zadnja leta biva v Ljubljani, je kmalu našel Birmana Shrestho, Nepalca iz Žalca. Ta mu je povedal za šolo, nedaleč od njegove rojstne vasi, ki jo je zravnalo z zemljo. Prav tam, v podeželskem okrožju Nuwakot, približno 80 kilometrov severneje od Katmanduja, je bil tudi epicenter tega apokaliptičnega potresa.
Šele julija lani, ko je v družbi hčere Tanje končno stopal po povsem uničeni nepalski zemlji, je Kovač začutil neznosno revščino, obup, tesnobo; neprecenljiva kulturna dediščina se je pred njegovimi očmi sesuvala v prah. Videl je bes narave. In kaos, kot posledico človekovega podcenjevanja – tako narave kot njenih zakonitosti. Tudi zato želi zgraditi šolo, ki je potres ne bo več zlahka odpihnil, kot je, denimo, prav to, ki sta jo v bližini Khadga Bhanjyang, vaške skupnosti s 6000 prebivalci, slednjič (v zaselku Mairetar ob reki Trishuli) le zagledala, a zgolj v obliki prašnega kupa skal in kamenja. Kjer je pred potresom stala manjša šola, v kateri se je trlo kar 190 učencev, te je poučevalo enajst učiteljic in učiteljev.
Pro bono
Pred 45 leti je Kovač na Šrilanki za Unesco že snoval in gradil cenejše ter obstojnejše šole z ustreznejšim pohištvom. V skladu s priporočili Unesca za podeželske šole v Aziji bo tudi njihov humanitarni prispevek: zgradili bodo novo in protipotresno šolo.
Načrte sta naredila z njegovim dve leti starejšim sodelavcem Petrom Kerševanom. Tandem z idejami in načrti že nekaj let trka na vest Ljubljančanov in njihovega župana. Znana sta tudi po tem, da vselej snujeta – pro bono. Izvedeli smo še: šola se bo ponašala z dvema razredoma, s predelnima stenama jih bo mogoče ustvariti celo štiri. Z medprostorom za učitelje in sanitarnimi prostori bo velika 220 kvadratnih metrov. Namenjena naj bi bila 84 učencem, a je že zdaj jasno, da bo zaradi silne gneče, značilne za države v razvoju, pokala po šivih.
Milan Kovač je zadovoljen: približal se je lokalni arhitekturi, za nameček pa je razvil še posebno konstrukcijo, ki bo plavala na temeljih iz prodnjakov, zato se bo v primeru potresov, ki so tam nenehno, le lahkotno pozibavala.
Pri izračunu statike je arhitektoma na pomoč priskočila fakulteta za gradbeništvo oziroma dr. Franc Sinur. Tudi on se je po opravljenem delu odpovedal zaslužku.
Helgina šola
»Sprva sem želel, da bi bila zgrajena v Nepalu, z njihovimi rokami in njihovim znanjem, a sem kmalu ugotovil, da kontakti, ki sem jih imel, niso bili zanesljivi, kaj lahko bi se zgodilo, da bi denar izpuhtel, naredilo pa se ne bi nič,« pravi Kovač. Zato se je odločil za preverjena slovenska izvajalca: za koroškega ključavničarja Dulerja iz Pameč pri Slovenj Gradcu, s katerim je izpeljal že več zahtevnih del, ter za mizarja Petra Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. Družinsko podjetje Duler bo tako izdelalo jekleno in potresno varno konstrukcijo, Kavčič pa bo poskrbel za mizarska dela. Kovač je še posebno ponosen na posebne šolske klopi, ki bodo elegantne, predvsem pa trpežne. Srčno si želi, da bi v prihodnje prav take preplavile nepalske šole. »Če se bo uresničila ta želja, bomo Nepalcem dostavili tudi stroje za krivljenje cevi!«
Že čez deset dni bodo na parkirišču pri Dulerju poskusno zmontirali in postavili konstrukcijo, nakar bo sledil transport: z ladjo iz Kopra do Kolkate, od tam pa s tovornjakom do cilja. Ker bo prevoz trajal dobra dva meseca, bodo na kraju, kjer bo na ruševinah starega šolskega poslopja zraslo novo, v vmesnem času že začeli postavljati temelje. Te, kakor tudi zidarska in pleskarska dela, bo opravil lokalni gradbinec, ki ga je Kovaču priporočil Jörg Bahr, nekdanji poveljnik zveze Nato, zdaj pa predsednik nemške organizacije Schülerhilfe, ki že 15 let po Nepalu gradi šole.
V sklepnem delu bodo tja prišli tudi Kovač ter trije Dulerjevi mojstri, ki bodo zmontirali jekleno konstrukcijo. Okoli 50.000 evrov vredna šola naj bi bila dokončno zgrajena maja. Na njej bo pisalo: Helgina šola.
