LJUBLJANA – Polkilogramska kepa telečjih možganov se je v njegovem podstrešnem stanovanju tam za Dramo nemalokrat pridružila prepraženi čebuli. Ta, o katerem bomo pisali, je moral potem vse skupaj le še preliti z razžrvrkljanimi jajci in počakati, da je kremasta zmes – ob zvokih nemškega šlagerja v izvedbi Freddya Quinna – do užitnosti zakrknila.
V delavn'ci, kot je raje imenoval svoj atelje, so ga medtem že čakali barve pa boksarska vreča, obvezna žitanka in – tipkalni stroj. Skozi katerega je (na pobudo takratnega Delovega urednika Boga Sajovica) že od februarja 1975 in vse do upokojitve 2001. zdrvelo nešteto sprva malih, potem pa le še nočnih kronik, v katerih se je (z)našlo premnogo rojakov, ob katerih se je ljudstvo naslajalo in zabavalo, lucidno obešenjaški Marjan Skumavc pa je na ta način začel ustvarjati slog novinarstva, ki je zahtevalo vse tisto, kar sodobno novinarstvo pogreša, izjemen talent, drznost, sočnost, prestavljanje (tudi publicističnih) meja, originalnost, predvsem pa poštenost do dela in iskrenost do samega bralca. Ki ga priljubljeni Skumi zlepa ni podcenjeval in ki mu ni prav nikdar postregel z nezačinjeno juho. Še več: le še dodatno jo je posolil in popopral! »Ni važna tema ali motiv, pač pa pristop!« je nekoč dejal.
Zrcala resničnosti
Kot novinar te redke (gonzo) vrste je bralcu po svojem zapažanju v bistvu slikal in risal svoje tekste. Kot je to počel že njegov najljubši Charles Bukowski. Po drugi strani je kot akademski slikar (v slogu Francisa Bacona, ki ga je izjemno cenil) upodabljal vse tisto, kar je videl (ne le) v novinarskem življenju. In ker je pod streho črne kronike prostor le za golo realnost brez odvečne politične korektnosti, kakršnega koli teoretiziranja in olepševanja, so postali njegovi zapisi – zrcala resničnosti. Zato tudi tako priljubljeni. Če je namreč njegov pijanček obležal, je res obležal. Če je južnjak komu kradel, je kradel res kot južnjak, tu se pač ne da kaj dosti spremeniti, in če ga je oni res usekal, je še bralca zabolelo. Če pa je tisti umrl, ni žal umrl, ampak je preprosto in samo – umrl! »Smrt sploh ni tragična, saj je vseskozi prisotna,« ni priznaval, kar se tega tiče, prav nobene dramatike. »Kadar zakoljemo kravo, je vse v najlepšem redu,« je premišljeval, »da pa bodo že jutri naša telesa veselo glodali črvi, o tem ne želimo niti slišati, kaj šele brati.«
Skumi, ki je torej risal tekste in pisal risbe, relativiziral in približeval nekaj tako neizbežnega, kot je smrt, se družil z obrobjem družbe in za točilnimi pulti neprimerno raje hlastno debatiral z normalnimi, malimi, lopovi, kurbami ali klateži, najraje pa menda vseeno z branjevkami na ljubljanski tržnici kot pa s tisto vrhnjo in poštirkano elitistično smetano, »le zato, ker je imel tako rad unikatne ljudi z vsaj kančkom soli in ker je tako ljubil življenje,« nam je v tistem zaupala njegova poslednja sopotnica Valerija Motaln. Spoznala sta se na Likovnih prijateljevanjih v Slovenskih Konjicah, približno 15 let pred njegovo smrtjo. Tja je bil povabljen. In tam je Valerijo nenadoma presenetil – s pepelnikom.
Poslednje slovo
Ta se je dokončno napolnil leta 2011. Takrat je njegovi neusahljivi volji do življenja pot prekrižal – zahrbtni rak neznanega izvora. Kot da bi slutil, si je po dolgotrajnem in mučnem zdravljenju še zadnjič zaželel videti Istro, kjer je vselej tako užival v pejsažih, pljuskanju valov, neskončnem morju in druženju z domačini ob bevandi. »In sva šla,« se je spominjala Valerija. »Bil je to naravnost čudovit septembrski dan,« ne bo nikdar pozabila. Tisti dan sta obiskala vse najljubše punkte, podnevi je Skumi slikal z očmi, zvečer po platnu. Postal je utrujen in se ulegel. »Odpočij si, da boš lahko jutri spet slikal, in bova šla še kam,« mu je toplo velela.
Naslednji dan, ko je pri 64. odhajal, ga je držala za roko. In storila nekaj, kar ni dano vsakomur: tistega čarobnega dne se je lahko namreč poslovila. Od le na videz robatega boksarja raskavega glasu, ki je še dobro leto prej pred njo reševal kosmatega in dolgonogega pajka, »pokončaj ga«, ga je vreščeče prosila, Skumi pa se je le nasmehnil njeni prestrašenosti in členonožca povsem mirno odnesel pod bližnje drevo, svobodno nebo. »Bil je resnično človek, ki ni spodbujal smrti!« Bil je tudi večni optimist, človek, ki bi znal vzljubiti celo orkanski veter. »Ki si je vzel čas za vsakogar, zame, za vas in tudi zase,« je pripovedovala o strastnem opazovalcu in poslušalcu.
Zravsali so se
Ki se je rad družil med drugim tudi z novinarskim kolegom Pando (Vladimirjem Ajdičem). In če vas že zanima: ako bi se mogel reinkarnirati, bi se najraje v vrabca, menda edinega izmed ptic, ki ne preživi kletke. »Nenehno je hotel biti free, hrepenel po brezmejni svobodi!« je dejala vodnica po njegovem zadnjem življenjskem obdobju, ki pa, ne vem, ali ve, kaj se je zgodilo tistega poznega popoldneva leta 1978, ali pa je bilo še leto pozneje, ko je Delo obratovalo še na Tomšičevi in sta se Skumi in Panda za hip zaustavila še v Emoni, restavraciji nasproti Slona?
V trenutku, ko je Skumi nagnil svojo bevando, Panda pa krigl, je po takratni Titovi pridrvela marica z vključeno sireno, kmalu za njo pa še druga. Novinarska bratca je seveda še kako zanimalo, kaj se dogaja. Skumi je zato mirno stopil do rajonskega policista, ga pocukal za rokav, policist pa mu je odvrnil z enako mero: »Potrpite, no, boste že jutri prebrali, saj bo o tem gotovo pisal tudi Skumavc!« In ko je Skumi policistu le izdal, kdo je, sta novinarja na preži mahoma izvedela, da so se na balinišču zravsali neki upokojenci!
Že naslednje jutro so se rojaki hihitali ob njegovem zapisu: »Da je Jože prislonil roko na Francetov obraz, da je potem Ferdo klepnil še Jožeta, da se je na oba spravil tudi Polde...«