V spalni srajci so jo odpustili z urgence

MARIBOR – Že dobrih sedem let je 88-letna Mariborčanka Marija Finster bolj ali manj prikovana na bolniško posteljo. »Boleha za trombozo na nogah in lahko hodi le s pomočjo hojice. Pa še tega ne moremo imenovati hoja, saj se premika centimeter po centimeter,« nam je uvodoma razložila njena 61-letna hčerka Milena Finster. Vsak dan skrbi za mamo, jo neguje, umiva in tu in tam v invalidskem vozičku popelje na sprehod. Priznati pa je treba, da je spravljanje v voziček pravi podvig, ki ga brez surove (večinoma moške) moči ni mogoče izpeljati. Družina pomaga po najboljših močeh, tako so ji priredili invalidski voziček, da ima lahko stegnjene noge. »Neznosni krči so njen največji sovražnik,« doda Milena.

Mariji predvsem v mladosti ni bilo z rožicami postlano. Oče je bil viničar, ki je družino iz meseca v mesec preživljal s popravljanjem železnih loncev ali izdelovanjem škarij. Kot ena izmed devetih hčerk pri hiši je morala že kmalu poprijeti za delo, za kos kruha ali majhno porcijo žgancev je cele dneve preživela na pašnikih v družbi lisastih krav. Spoznala je moža, rodila tri otroke, a ko bi morala najbolj uživati v življenju, jo je izdalo zdravje. Že od 38. leta ima težave s hojo. Zaradi otečenih in bolečih nog se je že mlada invalidsko upokojila. Zatem je sledil nov udarec: zbolela je za rakom. A kot neizmerna borka ga je premagala.

Njena zajetna zdravstvena kartoteka je poskrbela, da Marijo Finster dobro poznajo tudi v mariborski bolnišnici. Predvsem v zadnjih letih, ko zdravje zaradi zavidljive starosti upravičeno peša, so obiski postali vse pogostejši. »Samo v zadnjem letu je bila petkrat na urgenci, a zmeraj je ponjo prišel rešilec, jo odpeljal v bolnišnico in jo po odpustu tudi pripeljal domov. Četudi smo doma le dobrih 500 metrov od bolnišnice,« je uvod v nenavadno zgodbo začela Milena.

Šok po pregledu

Prejšnjo nedeljo sta Marija in Milena doživeli nadvse neprijetno izkušnjo. »Poklicala sem dežurnega zdravnika, ker je mama krvavela iz zadnjične odprtine. Sprva je menil, da bi lahko imela hemoroide, a ko sem to zanikala, je brez obotavljanja poslal rešilni avtomobil. Čez deset minut sta bila prijazna mladeniča pred vrati, mamo sta naložila na posteljo in jo odpeljala na urgenco. Tam smo prišli zares hitro na vrsto, a so ugotovili, da naj bi ji počila sluznica in da ni v smrtni nevarnosti,« pripoveduje hčerka. Hkrati je priznala, da je bil pregled po njeni laični oceni opravljen strokovno. Zdravnik je hkrati tudi videl, da Marija ne more pokrčiti kolen, saj ji jih je med pregledom večkrat poskusil pokrčiti, pa je zaradi njenih nevzdržnih bolečin namero opustil. Z napotkom, naj se Marija Finster oglasi pri osebnem zdravniku, ki ji bo izdal napotnico za gastroskopijo, se je pregled v kirurški ambulanti končal. »Vprašala sem zdravnika, ali sva končali, in je prikimal. Toda zapletlo se je, ko sem ga prosila, naj pokliče rešilca. Razburil se je in naju precej grdo odpravil z besedami: 'Kaj ste znoreli, da bom jaz za vas plačeval rešilca.' Tako sem bila šokirana, da sem ostala brez besed,« se spominja Milena Finster. Mamo Marijo, le v spalni srajci, je popeljala na hodnik in začela premišljevati, kaj naj stori. Ker sama nima avtomobila, se je odločila, da bo poklicala prijateljico, da bi jo odpeljali domov, v toplo posteljo.

Zakaj naj bi mariborski zdravnik Žiga H. tako neprijazno odpravil nepokretno pacientko, ni znano. Toda trpljenje Marije Finster se je šele začelo. Ko je pred bolnišnico prispela prijateljica z avtomobilom, je bila nepokretna Marija že dodobra premražena. Dobrih 15 minut je trajalo, preden so jo spravili v avtomobil, ki seveda ni primeren za prevoz nepokretnih bolnikov, za katere že vsak dotik pomeni neznosne bolečine. »Podobno težko in predvsem boleče je bilo pred vhodom v domačo hišo. Še dobro, da je bil doma sosed, ki jo je zatem, ko smo jo spravili iz avtomobila, pograbil v naročje in jo odnesel v posteljo v stanovanju,« je sklenila hčerka Milena. Ta je sama bolnica, saj se tudi ona bori z rakom in ji je po kemoterapijah močno oslabel imunski sistem.

Le slab dan?

Zakaj je nepokretna ženica ostala brez prevoza domov, ni povsem jasno. Odgovore smo poskušali poiskati pri vodstvu Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor, a so nam dejali, da je ena izmed možnosti tudi uporaba nenujnega medicinskega prevoza. »Če pacienta pripelje reševalno vozilo, ga ustrezno oskrbimo in glede na njegovo zdravstveno stanje zadržimo v bolnišnici ali pa odpustimo v domačo oskrbo. Način odhoda domov je odvisen od stanja oziroma pokretnosti pacienta. Pri tem se lahko uporabi tudi nenujni reševalni prevoz. Način uporabe reševalnega vozila za nenujne prevoze natančno določajo pravila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije,« je v odgovoru na naša vprašanja zapisala predstavnica za stike z javnostmi v UKC Maribor Špela Pavlin.

Iz zdravniške prakse smo izvedeli, da medicinske prevoze z napotnico predpiše zdravnik. Odgovora, zakaj Marija Finster ni bila upravičena do medicinskega prevoza, nismo dobili. Tudi izgovor, da je bil dela prost dan, ne vzdrži, saj se tudi ob nedeljah in praznikih izvajajo nenujni medicinski prevozi. To nam je potrdila tudi Špela Pavlin: »Nenujni medicinski prevozi se opravljajo vsak dan po pravilih, ki jih določa zavod za zdravstveno zavarovanje.« Glede na pozitivne izkušnje Marije Finster s prevozi v bolnišnico in iz nje lahko sklepamo, da je imel zdravnik samo slab dan. Le upamo lahko, da to ni vsakdanja praksa. Nedvomno pa zdravnik ne bi sam plačal medicinskega prevoza (nujnega ali nenujnega), saj tovrstne prevoze krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. In ta je v minulem letu naredil milijonski dobiček.

Slaba izkušnja pa Mariji Finster ni zbrisala nasmeha z obraza. Sicer je imela nekaj dni zatem povišano temperaturo (naj si bo zaradi podhladitve ali ne), a to je ni oviralo, da ne bi budno in zavzeto spremljala vseh športnih dogodkov. »Kako mi je pri srcu Tina Maze, ko osvaja medaljo za medaljo,« je pojasnila. Zatem pa se spomnila, kako je pred leti nemškega dirkača formule ena Michaela Schumacherja, ki se je pozneje hudo ranil med smučanjem, tako oboževala, da je pisala v Nemčijo in od enega od navijaških klubov dobila celotno opremo in Michaelovo sliko v naravni velikosti. »Vedno se rada spominjam tega, še posebno zdaj, ko mu ne gre na bolje.«