V Sloveniji na leto zavržemo okoli 168.000 ton odpadne hrane, kar je 82 kilogramov na prebivalca. Po podatkih Statističnega urada RS iz leta 2011 je bilo med njo 77 odstotkov mešane odpadne hrane, 19 odstotkov odpadne hrane živalskega izvora in štirje odstotki zelene odpadne hrane. Pri tem sta za največji delež poskrbeli proizvodnja in predelovalna dejavnost (41 odstotkov), na drugem mestu so gospodinjstva s četrtino vse, ki gre med odpadke, na tretjem trgovska dejavnost s 23 odstotki in na četrtem gostinstvo, ki je je pridelalo za dobro desetino.
Se sliši grozljivo? Saj tudi je. V društvu Ekologi brez meja opozarjajo, da teh 168.000 ton pomeni kar 640 milijonov porcij na dan, kar bi pomenilo po 320 porcij na prebivalca na leto. Kakor da bi skoraj vsak dan v smeti vrgli en obrok.
Na globalni ravni so številke še strašljivejše: med sedmimi milijardami zemljanov jih kar 850 milijonov trpi za lakoto, a kljub temu se na poti od polja do krožnika izgubi tretjina vse pridelane hrane oziroma 1,3 milijarde ton, poudarja Albin Keuc, vodja projekta Volk sit, koza cela, s katerim želijo člani društva Ekologi brez meja zmanjšati količino zavržene hrane.
Volk sit, koza cela
V sklopu projekta so pripravili spletni dnevnik za spremljanje zavržene hrane, uporabnikom pa bodo ponudili tudi orodja za zmanjševanje količin zavržkov, denimo predlog jedilnika in nakupovalnega listka, navodila za pravilno shranjevanje živil in odlaganje zavržkov. Gospodinjstva bodo lahko s pomočjo orodij in spletnega dnevnika preverila, ali jim je uspelo zmanjšati količino, ki jo zavržejo. Že oktobra pa so začeli zbirati recepte in nasvete za zmanjševanje količin zavrženih živil.
V minulih mesecih so izvedli tudi spletno anketo, izpolnilo jo je 2100 ljudi. Tretjina meni, da zavrže preveč hrane, tretjina je prepričana, da je v smeti vrže zmerno količino, zadnja tretjina pa je odgovorila, da med odpadke odvrže zelo malo ali ničesar. V košu najpogosteje končajo zelenjava, sadje, kruh in mlečni izdelki. Največkrat so to ostanki pri pripravi jedi, nato pokvarjena hrana, ostanki s krožnika, živila s pretečenim rokom uporabnosti in na koncu ostanki pripravljene hrane.
Nacionalna platforma
Ekologi brez meja so ob odprtju sejma Narava-zdravje pripravili okroglo mizo z naslovom Zakaj potrebujemo nacionalno platformo za Slovenijo brez zavržene hrane. Kakor je uvodoma poudaril Albin Keuc, želijo povezati vse ključne akterje na področju odpadne in zavržene hrane. »Na okrogli mizi smo odkrito spregovorili o nujnosti sodelovanja, vzajemni obveščenosti in krepitvi obstoječih dejavnosti. Cilj je znan: vsaj 50-odstotno zmanjšanje količin zavržene hrane do leta 2025.«
Udeležence pogovora je prek videoposnetka pozdravil evropski poslanec Franc Bogovič in dejal, da je Evropski parlament 2012. sprejel resolucijo, kako preprečiti nastajanje živilskih odpadkov, pri čemer je poudaril, da se v Evropski uniji na leto zavrže 89 milijonov ton hrane, hkrati pa 79 milijonov Evropejcev živi pod pragom revščine.
Prof. dr. Peter Raspor, biotehnolog z Univerze na Primorskem, je izpostavil pomen lokalnega povezovanja pridelovalcev, predelovalcev in potrošnikov. »Zavržki nastajajo zaradi prevelike ponudbe in izkrivljenega odnosa do hrane. Z znanjem moramo razgraditi nezaupanje v celotni prehranskooskrbovalni verigi. In ne smemo pozabiti na razumen nadzor, ki ji bo omogočil delovanje, tehnološko modernizacijo, varnost in etičnost.« Raspor je še posebno omenil vlogo oglaševanja, ki potrošnika spodbuja, naj čim več troši – s čimer pa meče stran vedno več hrane.
Direktor Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Branko Ravnik je dejal, da je sodobno kmetijstvo precej drugačno od tistega v preteklosti, ko je kmet moral poskrbeti za svojo družino, zdaj pa lahko s hrano oskrbuje več sto ali več tisoč ljudi. Ravnik rešitev vidi v lokalni pridelavi in potrošnji, ozaveščanju ljudi ter v boljši organiziranosti in zmanjšanju izgub že med pridelavo hrane. Mag. Jana Ramuš iz Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij je poudarila, da med predelavo nastaja vedno manj odpadkov, saj so postopki v živilski industriji zelo racionalni, ker so vezani na stroške, težava pa so roki trajanja, saj trgovci zahtevajo izdelke, katerih rok ni potekel za več kot tretjino.
Konkretne rešitve
Vrhniški župan Stojan Jakin, ki je pred tem dolga leta delal v komunali, je poudaril, da marsikdaj vemo, kaj je treba storiti, a je to pogosto težko izvesti. Izrazil je obžalovanje, da ministrstvo za okolje ne posluša dovolj ljudi in izkušenj iz prakse. »Prebivalci vedno več sami kompostirajo in razmišljajo, kako zmanjšati količino odpadkov,« je dejal in navedel, da so na Vrhniki leta 2008 pobrali 408 kilogramov (vseh) odpadkov na prebivalca, pet let pozneje pa le še po 313.
Direktor ljubljanske Snage Janko Kramžar je prepričan, da ob nacionalnih programih ne smemo pozabiti na konkretne rešitve. »Odločili smo se, da ne bomo čakali, ampak nekaj naredili,« je dejal in omenil Snagin projekt Skupaj do manj zavržene hrane. »Komunalna podjetja imajo moč in odgovornost za spreminjanje družbe: želimo vplivati na obnašanje in vrednote – ali kupujemo tisto, kar je res potrebno,« je dejal. Pri Snagi zato prirejajo spletne akcije, srečanja s stanovalci, delujejo na družabnih omrežjih in na državni ravni, da bi ljudi ozaveščali, kako naj ravnajo z odpadki. Dodal pa je, da verjetno del industrije s takšnimi cilji ni najbolj zadovoljen, saj nima interesa, da bi se potrošnja zmanjševala.
Blanka Vombergar z Izobraževalnega centra Piramida Maribor pravi, da se mora izobraževanje o zmanjševanju količin odpadne hrane začeti že v vrtcih, nadaljevati na vseh stopnjah šolanja, pri čemer je pomembna tudi dobra organizacija šolske prehrane. Zdene Podlesnik iz Lions zveze Slovenije pa je povedal, da njihovi klubi že slabi dve leti zbirajo hrano v trgovinah, ki bi bila sicer zavržena, in jo s pomočjo nevladnih organizacij ter centrov za socialno delo delijo pomoči potrebnim. Na mesec je v 12 mestih in 46 prodajalnah zberejo od osem do deset ton, organizirati pa želijo še več razdelilnic in v to še bolj vključiti lokalno skupnost.
Spletne menjalnice hrane
Po svetu so se organizirale tudi spletne izmenjevalnice hrane. V Nemčiji, kjer je na leto zavržejo po 80 kilogramov na prebivalca, deluje spletna stran www.foodsharing.de, na kateri lahko uporabniki drugim brezplačno ponudijo živila, ki jih ne bodo porabili, ali pa poiščejo hrano, ki jo potrebujejo. Edino pravilo je, da drugemu ne ponudiš tistega, česar sam ne bi pojedel.
Portal je leta 2012 ustanovil nemški novinar in avtor dokumentarca Taste the Waste (Okusi odpadke) Valentin Thurn. Menjalnica hrane, ki se vzdržuje z množičnim financiranjem, deluje v 238 nemških mestih in ima že več kot 51.000 uporabnikov, ki so do zdaj »rešili« že slabih 44 ton hrane. Morda bomo kmalu kaj podobnega videli tudi pri nas.
Bodimo racionalni
Najpomembneje je, da kupimo toliko hrane, kolikor je potrebujemo, in to tudi porabimo. Pametno je kar najbolje načrtovati obroke, organizirati kuhinjski prostor in pravilno shranjevati živila. Nakupovalni seznam je zelo pomemben: lahko ga prilepimo na hladilnik in sproti vnašamo, kar nam manjka. Ko gremo v trgovino, se ga držimo, sicer se hitro zgodi, da kupimo preveč. Koristen je tudi zamrzovalnik: včasih se tik pred zdajci spremenijo načrti, in če nimamo zamrzovalne omare, se bo hrana hitro pokvarila ter letela v koš.
Od kmeta do kupca
Kmet pridela sadje in zelenjavo, oddaja mleko in redi živali. Ima pogodbe z različnimi kupci, kaj proda tudi na lokalni tržnici. A trgovci ne vzamejo vsega – imajo kriterije kakovosti, ki določajo vsebnost vlage, obliko, barvo, in vso pridelano hrano, ki jim ne ustreza, zavrnejo. Podobno ravna tudi predelovalna industrija. Svoje prispeva še embalažna industrija, saj se mora živilo prilagajati embalaži, ne nasprotno. Pomembna dejavnika nastajanja odpadne hrane sta prav tako transport in skladiščenje, ki omogočata daljše transportne poti in dolgotrajnejšo hrambo. V Sloveniji na leto zavržemo 82 kg hrane na prebivalca. Gospodinjstva poskrbijo za četrtino vseh zavržkov.