V službo prav vsak dan po cesti smrti

ŠKOFLJICA – Vožnja po 54-kilometrski cesti iz Kočevja v Ljubljano je časovno enak zalogaj, kot bi se peljali iz Maribora do Ljubljane. »Če se pelješ iz Kočevja proti Ljubljani ob peti uri zjutraj ali ob devetih, si v eni uri na cilju,« pravi Miran Novak, magister informatike: »Toda vsi, ki delamo v Ljubljani, se vozimo ob prometnih konicah in za to pot porabimo najmanj uro in petnajst minut.« V prestolnico se vozi prek Iga, saj je Škofljica en velik prometni zamašek, promet tam vse tja do osme ure poteka s hitrostjo pešca. Najhuje je na odseku od novega rondoja tik pred železniškim prehodom na Škofljici do odcepa za obvoznico. »Katastrofa je tudi semafor na Lavrici, kjer sta na nekaj deset metrih dva semaforja, ki bi se ju zagotovo dalo urediti drugače, ne pa da zaradi njiju nastajajo kolone vse tja do železniškega prehoda,« pravi Novak.

Cesta od Kočevja do Ljubljane – gre za G2-106 – se je v zadnjih desetih letih spremenila na slabše. Na mnogo odsekih so prekinjeno črto spremenili v neprekinjeno, tako da prehitevanje ni mogoče celo na razdalji 15 kilometrov. Najhuje pa je tik pred vstopom v Ljubljano, od železnice do semaforja na Lavrici. »Ko prideš prek obvoznice, je Dolenjka spet pretočna,« pravi sogovornik.

Vsak dan je na cesti, ki se je je oprijelo ime cesta smrti. »Cesta Ljubljana–Kočevje je zagotovo ena izmed glavnih državnih cest v Sloveniji, ki s svojim fizičnim stanjem ne ustrezajo funkciji,« pravi Jure Kostanjšek z AMZS, ki sodeluje pri evropsko primerljivih raziskavah naših cest. Stroka je jasna: cesta ima neustrezne tehnične elemente, poškodovano vozišče in neustrezno urbanistično ureditev obcestnega prostora, ki ne zagotavlja več varnega in tekočega odvijanja prometa.

»Na tej cesti sem v skorajda dvajsetih letih, ko se vsak delavnik vozim po njej, videl že vse,« pravi Novak in začne naštevati: vožnja v škarje, avtomobile, ki jim je bilo že na daleč videti, da niso za na cesto, prepotentneže, ki so podirali hitrostne rekorde in vozili okoli 160 kilometrov na uro … Videl je nekaj neverjetnih nesreč, ki so se iztekle dobro – ko je avto z voznico obrnilo za 180 stopinj – do različnih živali, lisic, ježev, srn in jelenov do medvedov. »Samo še slona nisem videl,« pravi voznik, pred katerim je medved na Kočevskem nekajkrat prečkal cesto.

Vožnja po 54-kilometrskem odseku, na katerem je vse, od kolesarjev in kamikaz do traktorjev, ni lahka, Novak opiše občutke vseh, ki se vsak dan vozijo po njem: »Ni prijetna in človeka preprosto utrudi.« To ni vožnja po avtocesti, kjer so hitrosti višje, promet pa poteka le med enakovrednimi vozili brez motečih elementov. »Pravijo, da se človek vsega navadi,« pravi sogovornik: »A kako je dan lepši, če ne grem v Ljubljano in nazaj. Za tri dodatne ure vsak dan, ki jih ne bi več preživel v avtu, bi bil pripravljen dati tudi 500 evrov.«

Jure Kostanjšek dodaja, da bi morali to cesto začeti urejati že pred najmanj 15 leti, saj je ozko grlo ob navezavi na avtocestni obroč oziroma v Ljubljano. Problemi so že nekaj let znani: »Dodatno ozko grlo sta nivojsko križanje z železniško progo na Škofljici ter tudi le delni AC-priključek Šmarje - Sap samo v smeri Novega mesta, ki pa naj bi se končno že pripravljal na preureditev v polni AC-priključek, torej tudi proti Ljubljani.«

Štiripasovnica

Točno to – ureditev polnega priključka Šmarje - Sap – pa je minister za infrastrukturo Peter Gašperšič včeraj obljubil 13 županom od Ljubljane do Kolpe, ki so se srečali na Škofljici. Polni priključek naj bi uredili do leta 2016. Še prej, jeseni, pa naj bi začeli urejati odsek od Lavrice do Rudnika, ki naj bi postal štiripasovnica z nekoliko ožjimi voznimi pasovi. Pozneje naj bi podobno razširili še cesto skozi Škofljico.

»Iščemo rešitve, ki niso drage in se jih da izpeljati,« je zagotovil minister Gašperšič in dejal, da je država med prioritete umestila tudi dokončanje obnove železnice do Kočevja, za kar potrebujejo še 20 milijonov evrov. Z vsemi temi ukrepi naj bi skupaj s sistemom P+R na Škofljici zagotovili pretočnost te ljubljanske vpadnice za kakšnih deset let, ko naj bi se izkristalizirala tudi trasa za škofljiško obvoznico.