PROSTOVOLJEC

V Sloveniji gradi hiše, v
 Rusiji pomaga invalidom

Objavljeno 21. marec 2014 22.05 | Posodobljeno 22. marec 2014 08.15 | Piše: Drago Perko

Grosupeljčan Luka Lampret prostovoljec na paraolimpijskih igrah v Sočiju.

Slovenci na kupu v Sočiju. Foto: Osebni arhiv

LJUBLJANA – Paraolimpijske igre so se včeraj končale, pečat novemu športnemu spektaklu na ruskih tleh pa so dali tudi prostovoljci. Med tekmovalci se je Slovenija predstavila z alpskim smučarjem Galom Jakičem, med prostovoljci pa barve naše domovine ponosno zastopa 29-letni Luka Lampret.

Sam svoj gospod

»Lani sem prebral, da iščejo prostovoljce. Rusija me je že ves čas mikala. Vse mi je bilo tako misteriozno, a hkrati zanimivo. Ko sem videl razpis, sem se nemudoma prijavil,« pojasni Luka, kaj ga je gnalo na vzhod Evrope na največji športni dogodek športnikov invalidov. Da je prišel skozi sito tistih, ki pomagajo, okoli tisoč jih je, je prestal teste angleščine, z njim pa so opravili tudi intervju. Lani so mu dali vedeti, da je sprejet. Tega se je razveselil, vmes si je uredil še dopust in jo mahnil v svet. »Sem samozaposlen, izdelujem hiše iz naravnih materialov, zato z dopustom ni bilo težav,« pove 29-letni mladenič iz vasi Gatina v bližini Grosupljega.

Prva izkušnja z invalidi

V Sočiju je skrbel za Slovake in njihovo curling reprezentanco, v pomoč mu je bila Rusinja Darina, ki študira v Ljubljani. Njegov delovni dan se je začel ob 7. uri, po zajtrku se je odpravil v olimpijski park, kjer je prevzel reprezentanco Slovakov in jih pospremil na tekmovališče. »Skrbim za točne prihode prevozov, pomagam jim na avtobus ter navijam zanje,« nam je opisal nekaj nalog. Popoldne je po kosilu nekaj počitka, nadaljevanje dneva in aktivnosti pa je odvisno od ekipnih aktivnosti. »Včasih si ekipa privošči prosto popoldne, spet drugič gremo na trening,« pripoveduje Luka. Večeri so namenjeni protokolarnim zadevam, delovni dan prostovoljca se konča okoli devete ure zvečer.

Z invalidi izkušenj še ni imel, tokratna je prva. »Letos sem bil na krajšem usposabljanju. Delo z invalidi me zanima,« pravi Luka, ki pravi, da niso nič drugačni kot zdravi ljudje. »Saj veste – eni so simpatični, drugi manj.« V treh dneh je moral priskrbeti tudi številne stole, ki jih invalidi potrebujejo pri umivanju. Enim je zmanjkalo mila, drugi so potrebovali brisače.

Polne tribune

Igre so dobro organizirane, meni Luka. »Se pa vidi, da je gostiteljem zmanjkalo nekaj časa. Ena luč v sobi denimo sveti, ena ne. Tudi asfalt so bolj hitro položili, saj manjkajo pravi nagibi. Zato ne manjka luž,« opiše nekaj situacij, s katerimi se spopadajo invalidi. V to sfero sodi poseben električni avtomat, ki pomaga invalidom na avtobus. »Zadeva je uporabna, a traja predolgo, pa še pokvari se lahko.« Luka si je ogledal še nekaj drugih tekmovanj. Navdušili so ga hokejisti: »Tekmovalcem manjkajo okončine, poganjajo se s posebnimi palicami. Spremljal sem tudi alpsko smučanje.« Naš sogovornik spomni na rusko navdušenje nad vsemi, ki se tako srčno borijo na vsaki pedi snega in ledu. Lampret prizna, da ni pričakoval, da se bodo obiskovalci gnetli na tribunah. »Še na curlingu je polna dvorana, čeprav je tu po navadi komorno tiho, saj gre za šah na ledu,« nam pove. Zaradi glasnih navijačev je moral kar iz dvorane, da je lahko slišal naša vprašanja.

Rusi pa so veliko pozornosti namenili varnosti. To na svoji koži okusijo tudi invalidi. Predvsem so moteče ograje. Zavoljo njih je pot, ki bi trajala nekaj metrov, daljša celo za 200 ali 300 metrov. »Varnost je na prvem mestu, tako pač je,« pove Grosupeljčan, ki je na lastni koži okusil, da z Rusi med igrami ni dobro češenj zobati. Pred začetkom iger jo je s poljsko kolegico mahnil na bližnji hrib. Navodil na eni od zarjavelih tabel nista razumela, a so ju kmalu prestregli do zob oboroženi ruski vojaki. Po dveh urah pregovarjanja so jima dali vedeti, da tu ni prostora zanju v času iger, potem pa sta bila pospremljena v dolino, popisala ju je tudi policija.

Dvig trobojnice

Po koncu iger bi se rad vrnil prek Krima do Moldavije, kjer nanj čakajo prijatelji. A se zaradi napetih razmer na Krimu, ki si ga lastita Ukrajina in Rusija, še ni odločil. Sicer pa politika ni tema pogovorov na igrah v Sočiju. Luka se je dvakrat srečal tudi s slovensko delegacijo, v kateri je smučar Gal Jakič. Družno so bili v olimpijski vasi, ko je ponosno zaplapolala slovenska trobojnica. »Tudi Rusi so zelo ponosni na igre, čeprav jim malce parajo živce. Eden od tukajšnjih prebivalcev je dober zidar. A med igrami ne more delati, saj ne more pripeljati dovolj materiala na delovišče.« Čeprav je precej slišal o Putinovem liku in kultu, pa tega na terenu ni nikjer zaslediti. »Tudi njegovih slik ni nikjer,« je sklenil Luka. 

Deli s prijatelji