KRANJSKA GORA – Kraljestvo Zlatoroga je bilo pred sto leti vojno prizorišče, fronta. Prva svetovna vojna je po prelestnem gorovju Julijcev in dol po biserni dolini Soče treskala z vso svojo krvavo silnostjo. Zagotovo najbolj poznan pomnik krute usode vojnih ujetnikov na soški fronti je Ruska kapelica pod Vršičem. Postavljena je bila v spomin ruskim vojnim ujetnikom, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez gorski prelaz.
Po raziskavah je leta 1957 Franc Uran zapisal: »Cesta čez Vršič bi se morala imenovati pravzaprav Ruska cesta, ker so jo zgradili samo Rusi. Zahtevala je od ruskih ujetnikov mnogo trpljenja in mnogo človeških žrtev. Številke nikdar niso bile znane, ker jih je avstro-ogrska komanda držala v strogi tajnosti, računam pa po svojem preudarku, da je na cesti čez Vršič bodisi zaradi izčrpanosti, mraza ali nesreč dalo svoje življenje najmanj 8000 do 10.000 Rusov.«
Nemški vojni plen
Dandanašnji se popotniku odpre pogled na Rusko kapelico na višini 1100 višinskih metrov. Poleg ikonostasa s podobami, svečnikov in kovanega lestenca je v sakralnem objektu tudi zvon. V povezavi z njim, ki ob potegu zacinglja v spomin žrtvam nesmiselne morije, pa gre zanimiva zgodba. Sprva je bil v kapelici zvon, za katerega nihče ni vedel, od kod je bil pripeljan. Med drugo svetovno vojno so ga nemški okupatorji sneli, a si kapelice, čeprav ruske pravoslavne, niso drznili podreti. Jože Mošič, Kranjskogorčan, ki je ženo s hrvaške Reke spoznal na študiju v Ljubljani in se je potem preselil v Matulje nad Opatijo, nam je zaupal skrivnost, ki jo je čuval vse življenje.
»Oba moja dedka sta med prvo svetovno vojno delala na železniški postaji v Kranjski Gori, ta je tisti čas imela kar 17 železniških tirov. Ko sem odraščal, sta mi v pripovedovanjih orisala težko življenje ujetnikov, saj sta bila z njimi v vojnem času v dnevnih stikih. Na našem travniku, kjer danes stoji hotel Larix, so bile postavljene barake s stacionarjem (ambulanto, op. ur.) za ujetnike. Z domačini so bili v dobrih odnosih, saj so se zavedali, da so njihovi sinovi v istem položaju na drugih frontah.«
Sedemdesetletni Mošič še danes doma hrani izrezbano kranjskogorsko cerkev ter nož z držalom iz jelenovine, dva izmed rokodelskih predmetov, ki so jih ujetniki menjali za malo hrane. »Do Ruske kapelice je moja družina vedno imela nadvse spoštljiv odnos. Nad hišo družine Slavec, ki je v bližini kapelice, imamo velik gozd. Njihov ded Josip Slavec, priznani gradbenik, je postavil spomenik ob kapelici. Vedno, ko se je šlo delat v gozd, je pot vodila mimo kapelice. Vsakič se je postalo, pomolilo in prekrižalo. Pozvoniti se ni moglo, saj so zvon med vojno odvzeli Nemci.« Tako kot Mošičeva dedka sta bila tudi njegov oče Franc in stric Anton Smolej železničarja na železniški postaji Jesenice, oče je bil uslužbenec, stric je bil delavec v kurilnici.
Ni jim bilo mar za svarila Zimski meseci v letih 1915 in 1916 so bili izredno mili, domačini za več kot tri desetletja nazaj niso pomnili takšne zime. Leta 1916 je bilo na moč nenavadno vreme, pravzaprav je bilo že precej pomladansko za tisti del leta v takšnem okolju, in domačini so svarili na nevarnost pred plazovi. Graditelji ceste niso hoteli poslušati, mudilo se jim je povezati zaledje s frontno linijo na Soškem; 12. marca 1916 se je izpod Mojstrovke utrgal snežni plaz in pod seboj pokopal barake, v katerih so bili ruski vojni ujetniki in njihovi stražarji. Že nekaj ur po nesreči je šlo prvo telegrafsko sporočilo v štab avstro-ogrske armade v Beljak, kjer je pisalo, da je umrlo 100 ruskih ujetnikov in trije možje z žičnice. Nekaj dni pozneje se je sprožil nov plaz, ki je vzel nova življenja. Najverjetneje sta bila plazova usodna za 200 do 300 vojnih ujetnikov in okoli 80 avstrijskih vojakov. Natančnih podatkov niso nikoli razkrili. Še istega leta so ruski ujetniki s prostovoljnim delom do 1. novembra 1916 v neposredni bližini plazišča zgradili leseno kapelico v spomin na umrle tovariše v tej naravni nesreči. Lesena kapela z dvema čebulastima stolpoma, posvečena sv. Vladimirju, zanjo so po koncu vojne skrbeli domačini iz Kranjske Gore, je postala svojevrstna zanimivost. Posmrtne ostanke žrtev so s kranjskogorskega pokopališča v skupno grobnico ob kapelici prenesli leta 1937, takrat pa je gradbenik Josip Slavec zraven stavbe postavil tudi piramido z napisom v cirilici Synam Rossii, Sinovom Rusije. Tja so prenesli tudi okostja, ki so jih našli ob vzdrževalnih delih in novi gradnji ceste. V spomin graditeljem ceste je bila leta 2006 cesta na Vršič poimenovana za Rusko cesto, v opisu nepremičninske kulturne dediščine Slovenije pa je Ruska kapelica označena kot edinstven spomenik nadnacionalnega pomena. |
Z lokomotive v kapelico
Po drugi svetovni vojni je porušena Jugoslavija dobila pomoč Organizacije Združenih narodov za pomoč in obnovo (UNRRA), večinoma v obliki materialne preskrbe s hrano in oblačili ter mehanizacije za zagon industrijskega in agrarnega sektorja. Med pomočjo je bilo tudi 65 parnih lokomotiv. Na železniško postajo Jesenice, ki je bila že takrat pomembno železniško vozlišče, so poslali ameriško vojaško transportno lokomotivo baldwin z oznako USATC S160, pozneje je nosila domačo oznako JŽ 37. Na njej je bil, ker je bilo to v ZDA s standardom železniških parnih lokomotiv zapovedano, nameščen zvonec.
»V Jugoslaviji so se zvonci z lokomotiv demontirali in tako sta oče in stric prišla na idejo, da se ta zvonec z ameriške parne lokomotive montira v Ruski kapelici,« razloži Mošič. »Zvon sta z vlakom pripeljala v Kranjsko Goro.« Vendar, kot pravi Kranjskogorčan, se je to dogajalo v času informbiroja, v turbulentnih povojnih časih, ko so se med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo odnosi zaostrili: »Ljudje so se bali, da ne bi bili obtoženi kot rusofili, kot ljubitelji Rusov, in sploh da bi kaj delali za Rusko kapelico. To je trajalo vse do smrti Josifa Visarjonoviča Stalina marca leta 1953.« Strasti so se pomirile in Jože Mošič, ki je tedaj štel sedem let, je čez nekaj mesecev skupaj z očetom in stricem popeljal z lojtrnim vozom in stričevim konjem zvon z ameriške parne lokomotive do Ruske kapelice. »Oče in stric sta ga tudi montirala. Tega, da sta moj stric in oče montirala zvon in da sem bil zraven, ne ve nihče in to tudi prvič javno govorim.«
Nato po kratkem premolku doda: »Tako da danes umrlim ruskim ujetnikom zvoni ameriški zvon. Naj počivajo v miru.« Ko bo na proslavo stoletnice postavitve Ruske kapelice 30. julija letos prispel ruski predsednik Vladimir Putin, bo tudi on zaslišal zvonjenje zvonca vojaške parne lokomotive iz ZDA iz kapelice, posvečene sinovom Rusije.
Nihče ne ve števila Po približnih ocenah je bilo na območju današnje Slovenije med prvo svetovno vojno do 30.000 t. i. ruskih vojnih ujetnikov: od Rusov, Ukrajincev, Belorusov, Gruzijcev in vseh drugih, ki so služili v vojski carske Rusije. Ta je le nekaj dni po 28. juliju 1914, ko je Avstro-Ogrska monarhija napovedala vojno Srbiji, izvedla splošno mobilizacijo in priskočila na pomoč svoji balkanski zaveznici Srbiji. Zaradi pomanjkanja moške delovne sile so bili ruski vojni ujetniki izkoriščani čez vse meje, sploh po tistem, ko je leta 1915 Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Veliko število ruskih vojnih ujetnikov so premestili na soško fronto in v njeno zaledje, kjer so morali služiti silam avstro-ogrske armade. Zelo težko je določiti, koliko ruskih vojnih ujetnikov je umrlo na celotnem slovenskem etničnem ozemlju, saj so vojaške oblasti avstro-ogrske monarhije skrivale število ruskih ujetnikov, ki so preminuli med opravljanjem prisilnega dela, redko so tudi postavili spomenike žrtvam. |
