V romunski kombi stlačili tudi BMW

PTUJ, LENART – Romuni so že dolga leta prisotni na naših (avto)cestah in postajališčih, a prave predstave o njih nimamo. Za večino je Slovenija namreč zgolj nekaj sto kilometrov med njihovo potjo v drugo deželo. Še posebno Italijo, kjer jih dela in deluje večina teh, ki prečkajo slovenske avtoceste. A policijska kontrola prometa je ponudila priložnost, da skupaj z njimi ter finančnimi cariniki in prometnimi inšpektorji v okvirju akcije Morska deklica, ki je nadzirala tovorni promet na naših cestah, pogledamo pod pokrov romunskega motorja.

Romunski kombi stoji na počivališču Lormanje, in ko se ob pregledu odprejo zadnja vrata kombija, zagledamo ogromen hladilni prostor, do polovice napolnjen z gobami in borovnicami. Po tehtanju se izkaže, da ima voznik Viktor sto kilogramov preveč tovora. Kaj lahko storimo, vpraša policist, Viktor pa samo zasopiha ter zavije z očmi. Takrat pa se oglasi sovoznik z iskrivimi očmi v dobro znanih balkanskih manirah: »No problemo, sto kilogrami plus minus.« Policist mu pokaže na papirju zapisanih sto kilogramov prekomerne teže, sovoznik pa pokaže nase, češ, to je moja teža. Policist mu pokaže, da bo naprej po avtocesti moral peš, pa se le zasmeji. A komu gre vsebina: za družino, posel, profit? »Ne ve, on je le šofer,« njegov status odvetniško pojasni sovoznik. Pozneje policist pojasni, da tokratna teža spada v tolerančno območje, da pa se zgodi, da ujamejo kombi, ki namesto treh ton in pol tehta kar sedem!

Uro po začetku akcije zmanjka tovornih vozil. »CB-postaje imajo in se prek njih obveščajo,« pravi inšpektor prometne inšpekcije. A takrat doživimo Viktorjevo nasprotje: z belim kamionom voznika Florina Vulturja (iz mesteca nekje na jugu Romunije), ki na zahtevo postreže z iztisom iz digitalnega tahografa, ni nič narobe. Dela za tujega špediterja, predtem je vozil samo v Romuniji, a od zaslužka štiričlanska družina ni mogla preživeti: »Po tranziciji iz socializma pri nas ni denarja, ni industrije, ni investitorjev. Romuni smo postali velika skupnost, ki živi po vsej Evropi.« Ko se beseda z Romuni dotakne kriminala, po navadi zastane; Florin pa je precej odrezav: »Nismo vsi Romuni Romi, to je propaganda. Oni so le manjšina pri nas, podobno kot na Madžarskem.«

Pazite se prebodene gume!

Na naši vzhodni meji, od koder se večina romunskih delavcev napoti proti obljubljeni Italiji, se ustavijo tudi tatinske skupine, ki se najraje zadržujejo na treh postajališčih: Lormanje (blizu Ptuja), Spodnje Dobrenje (pri Pesnici) ter Prepolje (okoli Lenarta). Tistih z lažnim zlatom ne videvajo več, dogajajo se kraje nafte iz tovornjakov (ko s črpalko pretočijo vsebino rezervoarja in jo hitro podurhajo), še vedno pa prebadajo pnevmatike. Najprej žrtvi prebodejo gumo na črpalki, peljejo za njo, ko obstane, ji ponudijo pomoč, nato jo okradejo. Ekipe krožijo, so opremljene s prenosnimi zvezami in težko jih ujamejo, ker so mobilne. Ko so na Lormanju pustili policijski avto, je to zaleglo samo za 24 ur, nato so se vrnili, ker so očitno opazovali in videli, da je vozilo zgolj ptičje strašilo.

Policijski inšpektor Branko Pivljakovič z oddelka za cestni promet pojasnjuje, da so se v minulih letih pretežno ukvarjali s famoznimi romunskimi (ter ukrajinskimi) kombiji: »Pretežno jih obravnavamo zaradi cestnoprometnih prekrškov, predvsem z vidika preobremenjenosti, ko se nekateri kombiji vlečejo po tleh; imajo več potnikov, kot je dovoljeno. Pri nesrečah ni redek dejavnik preutrujenost, ker te voznike težko kontroliramo, ker ne delujejo po principu zapisovanja poti.« Poleg policistov se z Romuni v Sloveniji najpogosteje srečujejo cariniki: v Italijo se vozi konzerve, pivo ter cigarete in alkohol. Na avtocestah zdaj ne prestrežejo več večjih pošiljk cigaret, prej so v kombiju ali na avtobusu našli tudi po 300 zavojev. Iz Italije pa domov vozijo tudi stare in odpadne reči, ki v Romuniji dobijo novo življenje in ceno.

Avtomobili namesto kombijev

Sicer pa kombiji niso več samo beli, pa tudi na nove prevoze so presedlali. Kriminalistka ugotavlja, da se jim je v Italiji očitno dvignil standard: »Zdaj je več osebnih avtomobilov, prej jih skoraj nisi videl.« In v alfa romeu počiva Klaudio Sandu na vožnji, dolgi 1800 kilometrov. Na delo voznika kamiona v Italijo se odpravlja na novo furo, ki traja po tri do štiri mesece, nato gre znova za par tednov domov: »Vozim po vsej Evropi, od Sicilije do Nizozemske.« S slovensko policijo nima izkušenj, ker ga v štirih letih, kolikor opravlja svoj evropski poklic, na naših cestah še ni ustavila. Znova slišimo zgodbo o padlem komunizmu in državi, ki je sledila: »Vsa Romunija je bila na prodaj, ljudje pa životarijo z 250 evri na mesec, medtem ko tisti v elitnih službah prejemajo 1500 evrov plače. Velike razlike so.«

Slovenija je na poti Romunov država z manj tveganja, saj v Avstriji dosledno kontrolirajo težo tovornih vozil in ta ne smejo na pot, dokler ne raztovorijo presežka teže. Pri nas plača kazen in pelje naprej. Znano jim je tudi, da pri nas ne nadziramo vsega poprek, ampak bolj priložnostno, zato jo lažje odnesejo brez posledic. Samo zadnjič, ko je cisterna pomendrala štiri njihove rojake v dacii, so Romuni malce drugače doživljali Slovenijo. Ko spregovorimo o nesreči, se Sandu sprva ne spomni, nato se mu pred očmi zavrtijo slike, ki jih je videl na televiziji: »Kar dlake mi gredo pokonci, grozno.« Toda ena nesreča ne more prestrašiti ali celo ustaviti reke ljudi, ki potuje skozi našo deželo k boljšemu in večjemu kosu kruha. Še posebno če doma ni kaj dosti za pod zob.