V razkošni plemiški 
palači serjejo golobi

KOPER – Palačo Tiepolo-Gravisi, ki velja za enega izmed pomembnejših primerkov koprske beneške arhitekture, je v ozki Kreljevi ulici, kjer ji stojijo nasproti z grafiti popisani zidovi srednje ekonomsko-poslovne šole, kaj lahko zgrešiti. Kamnita, ne posebno izstopajoča fasada pa skriva bogato baročno notranjo strukturo: dvorano, stopnišče z galerijskim obhodom, osrednji sprejemni salon (tako imenovani piano nobile) s široko teraso, ki je nekoč razkrivala pogled na vrtove, in številne stenske poslikave. Palača je obenem pričevalec minulega časa, ko so se v njenih prostorih odvijale in prepletale življenjske usode koprskih plemiških družin.

Palača različnih imen

»Pripisovali so jo različnim lastnikom, a pravih dokazov za to ni bilo. V nekaterih zgodovinskih delih in študijah je omenjena kot palača Vida, palača Baseggio ali pa zgolj kot palazzina. S študijo, ki ni bila usmerjena le v proučevanje arhitekturne in umetnostnozgodovinske dediščine, ampak tudi v zgodovino plemiških družin, ki so v njej prebivale, smo se dokopali do njenega pravega imena, in to je palača Tiepolo-Gravisi,« pripoveduje zgodovinar dr. Salvator Žitko. Projekt obnove je nastal pod okriljem evropskega čezmejnega programa Shared Culture 2007–2013, v katerem sodelujejo slovenski in italijanski partnerji, z Znanstvenoraziskovalnim središčem Univerze na Primorskem na čelu. V palači naj bi zaživelo meduniverzitetno središče za istrsko-beneške študije.

Razkrito nekdanje življenje

Po Žitkovih besedah je raziskovanje zgodovine palače omogočilo vpogled v doslej zastrto zgodovino mesta. Koper, tedaj imenovan Capo d'Istria, si je pod Benetkami postopno pridobil status prestolnice beneške Istre. »Pomemben del zgodovine same palače v nekdanji četrti Sv. Klare se začenja v začetku 17. stoletja z beneško družino Tiepolo iz vrst novega plemstva, ki se je v tem obdobju naseljevalo in ustalilo v Kopru,« razlaga. Današnji videz je palača dobila v času Andreja Tiepola. »Družinske potrebe in razmeroma veliki prihodki, ki so mu jih prinašale posesti, tako vinogradi, soline, oljčni nasadi, kot najemnine in zakupi ter njegov visok uradniški položaj, so mu omogočale, da je nadaljeval gradnjo družinske palače v značilnem poznobaročnem stilu,« nadaljuje sogovornik. Po Andrejevi smrti je upravljanje palače prevzela ena od njegovih treh hčera, Marija Tiepolo, ki je s svojo družino edina ostala v Kopru.

Povezave pomembnih družin

Leta 1710 se je Marija Tiepolo v cerkvici sv. Justa v Kopru poročila z markizom Dionizijem Gravisijem, čigar rodbina je bila v mestu najvplivnejša in najbogatejša. Rodilo se jima je kar deset otrok. Eden izmed njih, Girolamo Gravisi, je bil koprski erudit in je skupaj z bratrancem Gian Rinaldom Carlijem po vsej verjetnosti v tej palači ustanovil Akademijo degli Operosi, ki jo je sestavljala druščina mladih izobražencev. »Tudi sicer je palača s svojo baročno podobo, obširnimi prostori v piano nobile in vrtovi, ponujala obilo možnosti za družabno življenje po tedanji francoski modi,« meni Žitko. Po Girolamovi poroki s Chiaro Barbabianca, leta 1745, ki je še povečala premoženje Gravisijev, pa sta se preselila v palačo današnje koprske glasbene šole, ki je odtlej nosila ime Gravisi-Barbabianca. Slednja je prav zaradi lastnikovih nagnjenj do kulture in umetnosti postala pravo svetovljansko stičišče tedanjega izobraženega kroga, ki je shajal predvsem znotraj Akademije dei Risorti.

V palači Tiepolo-Gravisi je do smrti živela ostarela in ovdovela grofica Marija Tiepolo. »Z njo in njeno neporočeno hčerjo Bradamente se je izteklo zadnje pomembno obdobje te skrivnostne koprske palače, povezane z velikimi ambicijami njenih prvotnih lastnikov in nadaljnjim prehajanjem njenega lastništva po ženski liniji, kar ni omogočilo njenega dokončanja. To je v prvi polovici 19. stoletja vodilo v njeno postopno propadanje in izgubo značaja plemiške palače, saj so jo dediči najverjetneje oddajali,« razkriva zgodovinar. V drugi polovici 19. stoletja se je začela uporabljati kot večstanovanjska zgradba. Nekdanje razkošne vrtove so uničili s pozidavo tako imenovanih novih hiš (case nuove), ki so bile odtlej namenjene uradnikom in najrazličnejšim stanovalcem. V povojnem času pa se je palače prijelo ime borilnica, saj naj bi si zaradi prostrane dvorane ljudje domišljali, da so nekoč tu potekali dvoboji.

Zapleti s prenovo

Projekt obnove palače se je začel leta 2009, kar pa je pomenilo že dveletno zamudo z vidika začetka prej omenjenega evropskega čezmejnega programa. Kot pojasnjujejo na primorski univerzi, se zaradi nerešenih vprašanj na ravni med Slovenijo in Italijo ni bilo mogoče prej prijaviti. Zastoji pa so se zgodili tudi med obnovo palače. Najprej je bilo treba glede na zahteve varstva kulturne dediščine spremeniti prvotne projekte. Ko so bili ti izdelani in bi bilo treba skleniti aneks z že prej izbranim izvajalcem del, pa se je zgodila zamenjava v vodstvu univerze in novi rektor Dragan Marušič je – med drugim zaradi suma, da so se dogajale nepravilnosti – dal preveriti vse dotedanje naložbene aktivnosti. Vnovičen zagon obnovitvenih del se je zgodil sredi letošnjega leta. Zaradi vseh teh zapletov in posledično zamud pri postavljenih rokih partnerjem pri projektu do zdaj ni uspelo počrpati 300.000 evrov evropskih sredstev. Projekt je sicer ovrednoten na 1,6 milijona evrov. Kot je dejal prorektor za ekonomiko in finance na primorski univerzi Rok Strašek, še vedno upajo, da jim bo sredstva uspelo pridobiti nazaj s kandidaturo za razdelitev vseh nepočrpanih sredstev pri celotnem projektu. Glede tega, ali bodo dela dejansko končana do konca leta, kot je predvideno, je Strašek optimističen.