V ranem jutru zapele dobrodelniške kose

JESENICE – V ranem jutru so se kosci in kosice zapodili v strmi breg, vsak je v redi polegal rosno travo. Prizor vidimo le še na etnografskih turističnih tekmovanjih koscev in kosic. Slovenija jih premore še dovolj, ki so vešči ročne košnje in vseh z njo povezanih opravil. Na torek malega šmarna pa je šlo zares, Jeseničanki Veroniki Polajnar so dobrodelno pokosili 4600 kvadratnih metrov velik travnik.

Pismo predsedniku

Veronika je o svoji stiski pisala Mateju Piberniku, predsedniku Društva koscev in kosic Slovenije. Že vsaj dva meseca je zaman iskala kosce za svoj travnik, na katerem raste tudi staro sadno drevje. Ker parcela leži v precejšnji strmini, je naporno delo odvračalo kandidate. Prejšnja leta so se trudili že s kosilnicami, pa jih je tiščati v strmino marsikod že prenevarno.

»Saj prav zato se dela tudi nihče noče lotiti! Med iskanjem koscev se je teren tudi že močno zarasel,« je še potarnala Veronika, »da je že podoben neprehodni goščavi.« Zaprosila je: »Travnik bi rada ohranila, a mi pri tem lahko pomagate le še vi, spoštovani člani Društva koscev in kosic Slovenije. Moje edino in zadnje upanje ste.«

Obljubila jim je še vračilo potnih stroškov, seveda pa tudi pošteno malico in kosilo.

Kako da je Veronika sploh dobila tako zamisel? Spomnila se je reportaže izpred let o evropskem prvenstvu v ročni košnji: »Pribeležila sem si ime društva. Zdaj, ko sem potrebovala kosce, čeprav ne takoj, pa sem se spomnila nanj.«

Predsednik Pibernik je društvenikom prebral pismo med avtobusno vožnjo v Španijo na evropsko prvenstvo v ročni košnji. Brž so se uskladili, da Veroniki izpolnijo prošnjo.

Med devetimi, ki so se zglasili pri Veroniki, sta najdaljšo pot opravila Majda in Janez Koren iz Bratoncev v Prekmurju. Zanjo sta, zaradi zastojev na štajerki, potrebovala kar tri ure.

Skromno pa prisrčno

Veronika biva s sinom Lucijanom v stari vili nasproti železniške postaje. V svojih boljših časih se je nadstropna stavba z dekorativno fasado v kombinaciji eternita, kamnitih klesancev, opeke, ometov in lesenih elementov ter secesijskim interierjem kitila z imenom Vila Valli. O njej pove: »Podedovala sem jo po prednikih, ki so jo kupili od arhitekta Alberta H. Vallija. Zgradil si jo je zase, ko je sodeloval pri gradnji 7976 metrov dolgega železniškega predora Karavanke pri Hrušici nad Jesenicami.« Zgrajena je bila leta 1908 in je pod spomeniškim varstvom. Njeno vzdrževanje je za skromno upokojenko Veroniko precejšnje breme. Odkar je ovdovela, mora paziti tako rekoč na vsak evro.

Koscev in kosic je bila nadvse vesela: »Polepšali ste mi dan, srce mi je od radosti zaigralo. To se ne da povedati, kako sem vesela, da je travnik pokošen.«

»Saj ta košnja sploh ni bila težka,« je odmahnil Janez Koren. Karel Brelih iz Cerknega je pomodroval: »Dvakrat na leto bi morali kositi, pa bi bilo še lažje!«

Rado Čelik z Bukovega nad Cerknim je ugotovil: »Košnja je bila kar zahtevna, predvsem zaradi stare, visoke in poležane trave.«

Marija Veršič z Brezovice pri Ljubljani je pridala: »Zato sem morala koso pogosteje brusiti. Utrudila se pa nisem, sem vajena, saj doma kosim kar vsak dan.«

Lojzeta Križnarja s Štefanje Gore pod Krvavcem je najbolj navdušil tolikšen odziv za dobrodelni namen.

Ob koncu jih je, kot je obljubila, Veronika pogostila s slastnim kosilom in za povrh še z domačim jabolčnim zavitkom.