KRANJ – »Že drugo leto se le stežka držimo nad gladino, saj javnih sredstev za nas ni. Razočarani smo nad državo, prepuščeni smo sami sebi. Letos smo že razmišljali, ali bi delo nadaljevali ali ne. K sreči so nam medijske hiše, med njimi tudi vaša, v začetku leta priskočile na pomoč, tako da smo lahko nadaljevali preventivno dejavnost. Zdaj ko zaradi šolskih počitnic tudi mi nimamo predavanj, pa se trudimo dobiti čim več sredstev od podjetij. Upamo, da bomo uspešni. Veseli smo vsakega evra,« pravi Petra Feldin iz gibanja Še vedno vozim, vendar ne hodim. Letos so imeli njihovi predavatelji, ki na invalidskih vozičkih vsak dan s sabo vozijo posledice prometne nesreče, več kot 60 predavanj. Zgolj letos so približno štiri tisoč mladim, predvsem najstnikom, ki so tik pred opravljanjem vozniškega izpita, iz prve roke povedali, kaj vse se lahko zgodi zaradi zgolj enega neprevidnega trenutka za volanom. »Odzivi mladih so neverjetni. Po večini pravijo, da jim odpiramo oči. In ravno to je dokaz, da smo na pravi poti, poleg tega nas ravno njihove spodbudne besede silijo naprej in nas spodbujajo, da ne obupamo,« Petra Feldin najde žarek upanja.
Podobno razmišlja 37-letni Kranjčan Borut Pervanja, ki se je pred petimi leti pridružil gibanju Še vedno vozim, vendar ne hodim. Že skoraj polovico življenja vozi s seboj posledice prometne nesreče, ki se je zgodila na noč čarovnic leta 1996: »Tedaj sem se zaposlil, in to je bil prvi razlog, da smo se s prijatelji odpravili na pijačo, dve, tri ...«
Borut je bil svežepečeni voznik, saj je imel izpit komaj nekaj mesecev. Ko so prijatelji odhajali, je bil čas, da se z zastavo skalo 55 še sam odpravi do domače hiše, ki je bila le streljaj oddaljena od kraja zabave. Pa si je zmotno mislil, da bo teh nekaj metrov že zmogel sukati volan. »A prav tistih nekaj metrov je bilo zame usodnih. Prehitro sem pripeljal v zadnji ovinek pred domom. V stoenki sem bil sam. Bil sem neprivezan, vozil sem z neprilagojeno hitrostjo in bil pod vplivom alkohola,« se nad večerom, ki mu je spremenil življenje, zamisli Kranjčan.
Ko ga vprašamo, kako se je nesreča zgodila, pojasni, da o tem ni pripovedoval še nikomur, čeprav je v zadnjih letih mladim neštetokrat opisoval njene posledice. »Zapeljal sem s ceste in zadel desni robnik. Začelo me je prevračati. Stoenka je končala na strehi, prevrnjena v obcestni jarek. Mene je metalo po prevračajočem se vozilu, saj nisem bil privezan. To sem zdajle povedal prvič, pa sem o nesreči govoril že več kot 2000 dijakom ... Ata in mama sta gledala z domačega okna, kako so po prometni nesreči prihiteli na pomoč. Oče je šel pogledat in me videl ležati v jarku ... Še dobro, da se vsega ne spomnim,« še vedno, čeprav je minila že vrsta let, zastane sogovornikova beseda.
Diagnoza je bila jasna. Tetraplegija. Borut si je zlomil hrbtenico v višini šestega in sedmega vratnega vretenca: »Noge imam hrome, k sreči so vsaj roke ostale nepoškodovane.« Zdravljenje je bilo dolgotrajno, saj je Borut sprva preživel en mesec na intenzivni negi, sledilo je osem mesecev v rehabilitacijskem centru Soča. »S posledicami sem se hitro sprijaznil. Pravzaprav se mi niti ni bilo treba sprijazniti, saj na življenje gledam optimistično, poleg tega pa sem med rehabilitacijo spoznal ljudi, ki so na vozičku trideset let, pa imajo polno življenje,« razkrije.
| Agencija za varnost v prometu: Denarja ni »Pravilo za sofinanciranje je jasno, saj se sredstva dodeljuje na podlagi razpisov. Ko je denar, agencija pripravi razpis. Lani razpisov ni bilo. Zakaj točno, ne vem, vendar lahko rečem, da razpisa letos ne bo, saj je recesija povzročila svoje. Denarja agencija nima, ima le sredstva za operativno delovanje, medtem ko drugih sredstev za preventivo skoraj ni. Vprašanje, ali bomo imeli zadnja dva meseca sploh za stroške,« je pojasnil v. d. direktorja Agencije za varnost v prometu Franc Pojbič in dodal, da od gibanja Še vedno vozim, vendar ne hodim niso dobili nikakršne pobude: »Treba je pripravljati kakovostne programe, spremljati, kaj se na podlagi države dogaja, in končno tudi dati pobudo državi, kaj bi bilo treba po njihovem mnenju storiti.« |
Po slovenskih srednjih šolah že pet let predava najstnikom, ki imajo v žepu svež vozniški izpit ali pa so tik pred tem, da ga dobijo. »Vidi se, da se mladih naše pripovedi dotaknejo. Kdaj pa kdaj katero dekle tudi zajoče. Zdi se mi, da je to eden najboljših načinov ozaveščanja o tem, kaj se lahko zgodi, če za volanom nisi pozoren. Ko vidijo, da pred njimi sedim na vozičku, se mladostnikov moja pripoved dotakne bolj kot kakršno koli drugačno opozarjanje. V hipu je vsem jasno, da alkohol, neprilagojena hitrost in neupoštevanje cestnih predpisov ne spadajo na cesto,« pravi Borut Pervanja o poslanstvu, ki ga v zadnjih letih opravlja s srcem.
Prepričan je: »Če bi, ko sem bil najstnik, tudi jaz slišal koga, ki bi mi na tak način pripovedoval o nevarnosti na cesti, tistega večera zagotovo ne bi sedel za volan. Ali bi koga prosil, naj me odpelje domov, ali pa bi šel peš. Zagotovo!« Tudi Borut je skrajno razočaran nad pomanjkanjem sredstev, s katerimi se sooča preventivno gibanje: »Z lastnimi sredstvi in brez pomoči države še komajda zmoremo. Naš projekt ne sme zamreti, a bojim se, da se bo zgodilo ravno to, saj šole nimajo denarja, sponzorskih sredstev pa nam primanjkuje.«
