LJUBLJANA – Morje lučk gori v spomin na dekleti Mio Straus in Klaro Casagrande, ki ju je v ponedeljek z neregistrirano alfo do smrti zbil po alkoholu smrdeči 35-letni Dejan Stanko.
Pretresljivi prizor, ob katerem za trenutek ali dva postojijo mimoidoči in se zamislijo nad usodo: »Kaj pa, če bi bil jaz v ponedeljek tukaj? In zakaj sta morali biti nič krivi in nič dolžni 19-letnici?«
Stanovalci opozarjali: kje so kamere?
Gospa v najboljših letih, urejena do potankosti in z obveznim jutranjim čtivom pod roko, je težko zadrževala solze. Imenujmo jo Marija, saj pravega imena ni izdala. Tu v bližini stanuje, nam pove. Dobro pozna problematiko ta hip najbolj črne ulice v Ljubljani. »Leta in leta smo govorili, da je treba nekaj narediti. Tu po tej cesti neprestano divjajo. Pa ne samo ponoči, tudi podnevi se najdejo takšni.«
Čez policiste nima povedati žal besede: »Saj razumemo, da ne morejo biti prisotni vedno in povsod ter nadzirati prometa. Toda kakšna kamera, to pa ja! To bi gotovo pomagalo!« nam pravi, medtem ko si ogleduje sveče in plišaste igračke, ki so jih pokojnima prinesli svojci, prijatelji in tudi popolni neznanci. V zraku je čutiti pretresenost.
Mia je dobila ovčko
Marija se zazre v pismo, ki ga je napisal Mijin oči. Včeraj je prinesel plišasto ovčko, ki so jo izdelali dobri ljudje s posebnimi potrebami. »Lahko jo uporabiš tudi kot blazinico. Bodi srečna!« se poslavlja od nje. Dober meter stran je ob ograji postavljena risbica – po okornih otroških potezah sodeč, je njen avtor še zelo mladi Jernej, poleg sta še rožica in svečka za Mio in Klaro.
V posmeh: divjaški motorist
Takrat pa Marija pribije: »Sinoči se je spet zgodilo. Ponoči je divjal tu mimo po cesti neki motorist!« V podtonu njenega glasu je jasno razbrati ogorčenost. Dobro ga je slišala, pravi. Bila je že noč, ko je prišel; divjanje in hrumenje njegovega motorja so slišali vsi okoliški prebivalci.
Besed ni izrekla na glas, toda bile so vpijoče: anonimnež na svojem potentnem jeklenem konjiču se je norčeval iz umrlih. Kaj si je mislil, ko je divjal mimo sveč, ki so osvetljevale toplo pomladno noč, ne bomo vedeli nikoli. Jih je sploh opazil? »Omejitev tukaj je 40, ampak tega se nobeden ne drži. Še tiste, ki lepo mirno hodijo po pločniku, ogrožajo avtomobili, ki s preveliko hitrostjo zavijajo čez pločnik v industrijsko cono.«
Kot bi se hotela opravičiti, je nadaljevala: »Veste, nimam sveče s sabo. Grem zdaj domov in bom kasneje eno prinesla. Za punci.«
Taborniki Bičkovci žalujejo
»Danes popoldne se bomo poslovili od Klare in Mie, dveh dragocenih in edinstvenih članic našega rodu,« so oznanili prijatelji najstnic, ki sta prosti čas tako radi preživljali med taborniškimi prijatelji. Na Žale bodo prišli tako, kot se spodobi: družno, v najboljših taborniških krojih. Čistih in zlikanih. Več od tega, da se z vsem spoštovanjem poslovijo od prijateljic, ne morejo storiti.
V prihajajočem tednu žalovanja bodo poskušali okrevati. Do 20. maja so aktivnosti odpovedali; zbirali se bodo v manjših skupinah.
