PORTOROŽ – Človeška krutost ne pozna meja. To je na svoji koži in v pasji duši najbolj okusil psiček, ki je umrl na poti iz Portoroža v Ljubljano. Zanj je bil usoden strup pod kampom na portoroškem Belvederu.
Še zadnjič v vodo
Bushy, dolgodlaki prinašalec, nesojeni reševalni pes, se je pred odhodom iz kampa še enkrat namočil. »Ko sem opazil, da nekaj vohlja po tleh, sem ga takoj poklical k sebi in priplaval je nazaj v vodo. Čez kakšno minuto, dve sem videl, da mu iz nosa sili nekakšna pena,« opisuje Davorin, nesrečni lastnik psa.
Pomislil je, da je to od slane vode, ki jo je kuža nekajkrat poskušal piti, zato ga je spravil iz vode. »A potem se je šele začelo … bruhanje, driska, še več pene … Nisem vedel, kaj točno se dogaja, a vedel sem, da je resno. Fantom sem rekel, da bom zaštartal proti kampu do dežurnega veterinarja, oni pa naj spravijo skupaj stvari in pridejo za mano.«
V hrib po pomoč
Kosmatinca si je zavihtel okrog vratu in začel teči v hrib, da čim prej pride do pomoči. »Hitel sem, kolikor se je dalo, in upal, da se bo dobro končalo. A Bushyjevo stanje se je slabšalo … Par z majhnim psom, ki sem ga srečal na poti, me je spremljal do vrha, pomagal mi je s klici okoliškim veterinarjem, pa mu ne bi bilo treba,« opisuje boj s sekundami obupani lastnik.
Nesramna lastnica
Pol ure je potreboval do vrha, žal pa veterinarja ni bilo na spregled. Vmes je pri sosednji hiši našel vodo: »Da ohladim psa, kot so nas učili na tečaju za reševalce … Treba je zožiti žile, zmanjšati pretok krvi, umiriti utrip … njegove sluznice so postajale blede, bil je vedno bolj neodziven … Moral sem ohladiti tudi sebe, zato sem se polil z vodo iz cevi. Iz hiše je stopila ženska in začela tuliti name, ali sem se prišel tuširat na njihov vrt in kako si drznem kar vzeti vodo, ne da bi vprašal,« se spominja boja s sekundami. Ženska je zavila z očmi in siknila: »A mislite, da je to prvi pes, ki tule umira in se trese?«
Umrl na Ravbarkomandi
Veterinarja ni bilo. Sledila je hitra pot v Ljubljano, a je psiček pri Ravbarkomandi umrl. Pomagala ni niti prva pomoč: »Nagonsko sem ga začel oživljati, 15/2, kakor so nas učili, s kolegom reševalcem sva se izmenjevala in izvajala oživljanje več kot 10 minut. Potem sva se bila prisiljena ustaviti in si priznati, da je Bushy poginil. Razjokal sem se kot mali otrok in nisem bil edini. Zavil sem ga v šotorsko krilo, ga dvignil v naročje in se usedel v avto. Tako sem ga držal vse do doma. Drugače mu nisem mogel več pomagati.«
Počivaj v miru
»Ne bom razlagal, kaj bi naredil tistemu, ki je bil takšen »frajer«, da ga je pustil tam, ampak lahko mi verjamete, da se mu ne bi zgodilo čisto nič lepega! Nastavljati strup v naravi, kjer lahko nanj nabaše kdor koli, je neodgovorno in barbarsko!« pravi neutolažljivi lastnik psa.
