LAŠKO – Sončne nedelje je bilo konec, Škorjančevi in Hrastnikovi so bili po vikendu pripravljeni na nov delovni teden. Legli so k počitku, a niso še dodobra zatisnili oči, ko se je začelo. Požar se je razplamtel tako hitro, da so komaj ubežali zubljem. Gasilci so se na Strmco na pobočju nad Laškim pripeljali ob enih zjutraj; gasili so kar do pol sedmih, pri čemer so jim po svojih močeh pomagali požrtvovalni sosedje obeh družin. Ni jih bilo malo in pokazali so veliko srce. Tudi zdaj, ko je nevarnost mimo in ko si zastavljajo vprašanje, kako preživeti zimo, jim pri čiščenju in urejanju razdejanja pomagajo vsak dan, drugi jim prinašajo vsakodnevne potrebščine ali jih pridejo povprašat, ali kaj potrebujejo.
»Slišati je bilo čudne zvoke, kot da zgoraj kaj poka. Sprva sem menila, da bi bila lahko peč, ki sem jo na večer zakurila. Lahko bi bila žerjavica. Ponoči je vse hladneje in otroke zebe,« pripoveduje Marija Škorjanc. K sreči je šla pogledat še od zunaj in že zagledala ogenj v strehi. Salonitna kritina je že gorela. »Najprej sem vrgla hčer pokonci, nato sem zbudila še vse preostale. Iz hiše se je že začelo kaditi. Pograbili smo oba otroka, ju zavili kar v brisače in stekli na plan. Tudi mi smo bili v pižamah. Zgornji sosedje imajo pri hiši gasilca, in takoj so nam začeli vpiti, naj čim prej zbežimo iz hiše. Toda brez vnukov nismo šli.«
Prvo noč po požaru so prespali pri sosedih. Marijin zet Damjan Hrastnik je še vedno pretresen zaradi dogodkov v noči na ponedeljek, ko so se v nekaj urah znašli v položaju, ki si ga najbrž nikoli niso predstavljali. »Zgornje nadstropje je bilo montažno. Ni ga več, v celoti ga je pogoltnil ogenj. Kar je na pogorišču ostalo od sten in stropa, smo s pomočjo sosedov, ki sem jim resnično hvaležen, že odstranili. Ni šlo drugače, kot da se nas je zdaj vseh šest stisnilo v spodnje nadstropje. Živimo na približno 70 kvadratnih metrih, vendar nam voda zateka v hišo, smo brez elektrike. Za silo lahko bivamo, a bojim se zime.«
Predstavniki občine Laško so prizadete že obiskali; če bo treba, jih bodo namestili v katero od stanovanj, ki jih imajo na razpolago, če morajo vanj preseliti ljudi z ogroženih območij, teh pa v Laškem in okolici že zaradi številnih plazov ni malo. Obstaja tudi možnost, da bi jih začasno namestili v Celje, vendar bi bila za starejšo vnukinjo, ki je že šolarka, to manj ugodna rešitev. Socialni položaj Škorjančevih in Hrastnikovih ni najboljši: Marija je upokojenka, Damjan je v službi, žena in svak brezposelna. Strmčani so prispevali gmotno pomoč in tudi organizirali zbiranje prostovoljnih finančnih prispevkov, za kar nameravajo odpreti namenski podračun pri občini Laško, prizadeti lahko računajo tudi na pakete Rdečega križa.
Vzrok požara in višina škoda še nista znana, a v tem trenutku sta manj pomembna. »Če se bo nadaljevalo deževje, bomo morali drugam. Iskreno upam, da nam bo spodnji del hiše uspelo toliko urediti, da bomo preživeli zimo, vem pa, da tolikšnega finančnega zalogaja sami ne bomo zmogli. Odvisni smo od dobrih ljudi,« dodaja Damjan. S pomočjo pridnih rok sosedov, ki jim ni vseeno, kaj bo z družino, je objekt z okolico že toliko očiščen, da sledi rdečega petelina skorajda ni več – da je tu pustošil, je videti le še po tovornjaku in zabojniku pred hišo, kamor mečejo neuporabne stvari, po zoglenelih opornikih na travi in številnih sosedih, ki drug za drugim trkajo na vrata Hrastnikovih in Škorjančevih ter poskušajo pomagati po svojih močeh. V težkih trenutkih je družinama nemara še najbolj pomembno spoznanje, da v nesreči niso sami.
V Rimske Toplice |
