V Piranu to poletje mrgoli kač

Aleš Mlinar iz Zvirč pri Tržiču se poklicno ukvarja z vzrejo in razstavljanjem kač, škorpijonov, eksotičnih pajkov in stonog. Doma ima eno največjih zbirk strupenih kač daleč naokoli. V njej je kar približno 400 teh plazilcev, ki so 110 različnih vrst. Poleg tega skrbi še za 20 vrst škorpijonov, 70 vrst pajkov in več vrst stonog. Marsikdo kar težko verjame, da lahko živi z njimi, a to je njegova strast, ki zahteva precej znanja, izkušenj in ne nazadnje časa. Med kačami z vsega sveta je seveda nekaj hudo strupenih. To njega še najmanj moti. Z ljubeznijo skrbi zanje in jim namenja nemalo nege, med katero seveda spada tudi to, da jih nahrani z miškami, podganami in še čim večjim. Ure in ure seveda posveča tudi urejanju njihovih terarijev, ki jih izdeluje sam.

Udav za prvo plačo

»V Sloveniji je kar precej zanimanja za kače, a vsekakor manj kot v Italiji in na Hrvaškem, kjer jih tudi večkrat razstavljamo. Posebnega zanimanja, da postanejo hišni ljubljenčki, pri nas ni. Morda naša kupna moč ni tako velika, gotovo pa je, da zaradi interneta, mobilnih telefonov, računalniških igric in podobnega interes za hišne ljubljenčke pada tudi pri otrocih in mladini. Ko smo bili mi otroci, smo imeli za prijatelja kakšnega zajčka, kanarčka, papigo, hrčka, muco ali psa, danes pa se družine težko odločijo za to. Nekateri otroci po mestih sploh ne vedo za kače,« pravi Aleš Mlinar, ki z razstavo do začetka septembra gostuje v piranski palači Trevesini.
V svetu omenjenih plazečih se in gomazečih bitij je že od osmega leta. Nekatere pri teh letih navduši zbiranje znamk, njega so kače. O njih je začel prebirati vse, kar mu je prišlo pod roko. Nestrupenega udava je kupil za svojo prvo plačo. Nato je kupil drugo, tretjo in postal zasvojen. Zbirka je kmalu narasla na osemnajst nestrupenih kač in kuščarjev, vedno pa se je pred nabavo nove vrste seznanil z njenimi značilnostmi, navadami in potrebami. To še zlasti velja za strupenjače, pri katerih je imel sprva majhne in ne tako strupene, nato pa vse bolj strupene. Prvi je bil peščeni gad, sledila je drevesna suličarka. Svoje kače lahko proučuje ure in ure. Poleg strokovnega vpogleda v njihovo življenje ga navdušujejo njihov način gibanja, barve, luske na koži, oblike, način prehranjevanja, posebnosti okolja, v katerem živijo, razmnoževanje …

Zakaj se bojimo kač

Vrsto let jih je imel za konjiček, nato pa se je začel s tem preživljati. Povezal se je s Sašem Čotarjem in čas je bil za prve razstave kač, pozneje še pajkov in škorpijonov. Na piranski razstavi, ki ji verjetno v Evropi ni para, lahko obiskovalci kače spoznavajo ob njegovi spremljavi. Večina že ob vstopu občuti strahospoštovanje, nato pa začnejo opažati, da so prava paša za oči in sila zanimive živali, ki ne slišijo, zato pa odlično vidijo, čutijo tresenje tal in za preživetje uporabljajo ugriz, nekatere tudi strupenega.

Na razstavi so seveda v vivarijih, a tisti, ki se kač bojijo, se lahko s svojim strahom spopadejo tudi tako, da nestrupene pobožajo in jih vzamejo v roke. Izvedo vse o njihovem prehranjevanju, razmnoževanju in levitvi, zakaj imajo oči vseskozi odprte ipd. »Strah pred kačo je ena pogostejših človeških fobij, ki je priučena. To lahko opazite tudi na razstavi, na katero najpogosteje prihajajo cele družine. Otroci, stari dve ali tri leta, se jih ob preplašenih starših ljubeče dotikajo, jih božajo. Strah jim ob odraščanju vcepijo v glavo, saj pri nas malo vemo o njih in mislimo, da so kar vse strupene. Več ko človek ve o njih, manj ga je strah. Nobena kača nima čisto nič proti nam, saj si želi, da jo pustimo pri miru. V naravi se človeku raje umakne,« razlaga Mlinar.

Ni za vsakogar

Na svetu je približno 3400 vrst kač in le okoli 600 je strupenih. Pravijo, da je naše strahospoštovanje do njih posledica splošnega človekovega odpora do plazečih se bitij in da gre za psihološko potenciran strah pred strupenim ugrizom. Nekatere res imajo strupne žleze, a večina za ljudi ni nevarna. Odvisno je od tega, kako posameznik reagira na strup. Nekdo lahko umre že od pika ose, večina ne. Ob tem Mlinar svetuje: »Če vas ugrizne kača, se umirite in čim prej poiščite pomoč. Ugriz je lahko nevaren, če si alergičen na strup ali imaš druge zdravstvene težave. Naše kače niso tako strupene, da bi umrli v nekaj minutah. Panika je odveč, običajno pa je strah največji problem. Ugriz spremlja bolečina, ampak je strah hujši. Predel ugriza oteče, lahko zaboli želodec, če gre za gada ali modrasa, imaš v ustih okus po železu, težje dihaš. Vse to oziroma hujši zapleti se začnejo kakšno uro in pol po ugrizu, tako da je večinoma dovolj časa, da prideš do zdravniške pomoči. Mene so ugriznile že 13-krat in le dvakrat sem imel težave in so mi morali dati protistrup. Sicer pa skoraj vsaka žival lahko ugrizne, kače, ki imajo strupnike, so pač bolj nevarne.«
V Piranu so na ogled največje, najbarvitejše, najzanimivejše, najbolj strupene in sploh najbolj znane kače. In če vas mika, da bi si omislili takega hišnega ljubljenčka, Mlinar svetuje: »Najbolje je najti preverjenega rejca, ki se s tem že dolgo ukvarja in bo lahko povedal vse. Ni vsaka kača primerna za vsakogar. Odvisno je tudi od tega, koliko imamo prostora za vivarij in koliko časa za ukvarjanje z njo. Večje zahtevajo več hrane oziroma večji plen. Ne zadovolji jih samo miška, ampak kura ali zajec. Sicer pa se mladiče hrani na pet dni, pozneje na sedem, po drugem letu lahko na 14 dni. A hraniti jih je treba redno. Veliko ljudi zmotno meni, da ne jejo veliko. Ja, tako je v naravi, v vivariju pa so bolj lačne, ker so razmere drugačne, stalna temperatura 30 stopinj Celzija pospešuje prebavo. Ocenjujejo, da je več kot polovica kač v ujetništvu podhranjenih.«

Prek 10.000 evrov za kačo

In katere priporoča začetnikom? »Izbira je precejšnja. Nekatere se dobi že za nekaj deset evrov, druge pa dosegajo ceno nad 10.000 evrov. Svetujem nestrupeno kalifornijsko mlečno kačo ali nestrupenega goža, za večji dom je primeren tudi nestrupeni kraljevi piton.« Za kalifornijsko mlečno kačo dodajmo, da je doma v Severni in Južni Ameriki in tudi sicer med ljubitelji priljubljena, ker je njeno vzdrževanje zelo preprosto. Odrasle, vzgojene v ujetništvu, so mirne in nenapadalne. Je primerna za začetnike, saj je zanjo dokaj lahko skrbeti in je zelo odporna. Njena povprečna življenjska doba je od 15 do 20 let. Kraljevi piton pa je ena najmanjših vrst pravih pitonov. Odrasel je dolg največ 1,7 metra, je izjemno mirna kača, ki se hitro navadi na človeka in je znana po tem, da zelo redko ugrizne.
Najbolj strupena kopenska kača je taipan. Poznamo štiri podvrste, celinski taipan, ki ima strup nevrotoksin, pa je najbolj strupen. Živi v južnem delu Avstralije in zraste do 2,5 m. Tu so še zelena, vzhodna zelena in črna mamba, ki s hitrostjo 20 km/h velja za najhitrejšo na svetu in je druga najbolj strupena. Pa kapska kobra iz južne Afrike in rdeča pljuvajoča kobra, ki je ena najbolj agresivnih in strupenih. Znane so po tem, da razširijo glavo, če so razburjene. Z velikostjo strah vzbuja zelena anakonda. Ta je stara šele šest let, a že tehta 70 kg in je dolga 4,5 m. Ne spada med najdaljše na svetu, a je s težo 200 kg najtežja. Ni strupena, večji plen pa ubije tako, da ga ovije, stisne in zaduši. Za človeka je nevarna, živi pa na severu Južne Amerike. Laški gad živi tudi na Krasu, a se ga v naravi težko najde. Najraje ima skalnat prisojen teren in se giblje tudi pri nižjih temperaturah, tam do 5 stopinj Celzija. Seveda na razstavi ne manjkajo nestrupeni goži. Poleg znanih modrasov omenimo še črnega borovega goža in progastega goža. Slednji živi v južni Evropi in je največja evropska kača podganarica, ki ima rada močvirnata območja in bližino potokov.