»Davnega leta 1380 je imel Piran skoraj 30 tabern in oštarij, v katerih so se opijali, kockali, veseljačili in tudi pretepali vsi sloji. Tam so se zbirali potepuhi, solinarji, rokodelci, občinski uradniki, ugledni meščani in tudi prodajalke ljubezni meretrices so se našle vmes. V eni od njih sta se omenjenega leta dva hlapca v tuhtanju, kako priti do denarja, da se bosta bolje imela, domenila, da ga izmakneta gospodarju. Medtem ko je eden zunaj stražil, je drugi praznil skrinjo, nato pa sta se odpravila v vinograd na Belem Križu, da si razdelita plen. Ko sta zlagala denar na dva kupčka, saj šteti nista znala, sta se začela prerekati, koliko pripada komu. Tisti, ki je kradel, je namreč menil, da je upravičen do večjega deleža od drugega, ki je samo stražil. Takrat sta prišla mimo dva možakarja, ki sta zato, ker se je vest o kraji po mestu že razširila, takoj posumila, da sta tatova. Uspelo jima ju je zvezati in nato pripeljati pred občinski zapor. Tam so prešteli denar, ki sta ga imela pri sebi, in ker ga je bilo 52 liber in osem soldov, kar je bilo prav toliko, kolikor ga je gospodar imel v skrinji, jima je bila kraja dokazana. Obsodili so ju na kazen sekanja leve roke in iztikanje desnega očesa, temu pa je sledil še izgon iz piranskega okrožja,« pripoveduje zgodovinar Marjan Rožac.
Nagrada žvižgaču
Zakopal se je v 13 spoštljivo starih kataverskih knjig, ki jih za obdobje od 1354. do 1534., ko je bil Piran pod beneško oblastjo, hrani piranski arhiv. V njih so po kronološkem redu v latinščini in rokopisno opisane obsodbe in kazni za barabije, ki so jih pred 600 leti v mestu s pomočjo štirih sodnikov izrekali podestati, kot so imenovali župane. »Beseda kataver verjetno izhaja iz beneškega narečnega glagola cattare, ki pomeni pobirati ali izterjevati. Ob tem je pomembno, da so šle denarne kazni v občinsko blagajno in so polnile proračun. Zato je imela občina interes, da je bilo obsojenih čim več in da so pobrali čim več kazni,« pojasnjuje Rožac.
Zapise, ki so nekakšna črna kronika srednjeveškega Pirana in tako za današnje kriminalce kot sodnike ter morda tudi politike lahko nadvse poučni, sta po dolžnosti vodila dva občinska funkcionarja, ki sta imela v pomoč enega notarja in sta bila v uradniški hierarhiji visoko pozicionirana. Imenovana sta bila za eno leto, in ker sta skrbela tudi za izterjavo občinskih dolgov, izpeljavo javnih dražb, nadzirala ribje rezervate in podobno, sta pomembno pripomogla k temu, da se je občinsko premoženje povečevalo.
Kazni pa so bile sila hude in marsikateremu poštenjaku se lahko danes toži po njih. Po prepisu piranskega statuta, ki je z letnico 1307 najstarejši ohranjen takšen statut pri nas in so ga s stoletji nadgrajevali, so poznali denarne, telesne in smrtne kazni. Smrtna je bilo obešanje, obglavljenje ali zažig in se je ni dalo odkupiti, kar je bilo možno pri drugih kaznih. Na smrt obsojeni je bil tudi ob vse premoženje, a je veljalo pravilo, da je od tretjine pa do polovice njegovega premoženja lahko dobil informator, danes bi mu rekli žvižgač, ki je pripomogel k razkritju storilca. Domnevamo lahko, da je od takega žvižganja nekoč živelo kar precej Pirančanov, ki pa so morali dobro preveriti, kaj so povedali. Če so namreč krivo pričali, so jih obsodili na isto kazen, kot je bila predvidena za osebo, zoper katero so pričali.
Nosili so bodala
Telesno so kaznovali s sramotilnim stebrom, bičanjem, pretepanjem, žigosanjem z vročim železom ali rezanjem udov ter iztikanjem oči. Denarne kazni so znašale od par soldov do največ 200 liber. Niso bile majhne, saj je bila na primer letna plača visokega občinskega uradnika 28 liber, za 14 liber si dobil dobrega osla, za tri pa kakih 200 litrov vina, kar stane danes tam okoli 700 evrov; 200 liber bi tako danes pomenilo več kot 400.000 evrov.
Ko prebiraš Rožačeve prevode zapisov, ne moreš verjeti, koliko hudega in kriminala je bilo nemalokrat skoraj za nič, in to vsak dan; pretepov, tatvin, vlomov, naročenih umorov. Beneški Piran je bil nevarno mesto. Možje so kljub prepovedi hodili naokoli z bodali, občinska vreča pa se je na račun kazni za kriminal tako kar dobro polnila, saj zgodovinar ugotavlja: »Če te je nekdo potegnil za uho ali ti zbil klobuk z glave, je že pelo krepelce, kamen ali nož.«
Nobena kazen ni bila izrečena kar tako. A so bile izjeme, ki morda koga spominjajo na danes. Leta 1389 so na primer imeli nadomestne volitve za člana velikega sveta, a je neki volivec pri glasovanju goljufal. Sto liber kazni je dobil, trajno prepoved opravljanja občinske funkcije in izgnali so ga. Zgodilo se je aprila, a je že julija prišlo v Piran pismo prvega moža iz Benetk, v katerem je dož podestatu napisal: »Naročamo tebi in tvojim naslednikom, naj se primer goljufije gospoda v zvezi z volitvami še enkrat pretrese in pri tem strogo upošteva njegove pretekle zasluge za čast Beneške republike.« Obsojeni je očitno imel močne zveze v Benetkah. Je danes kaj drugače?
Zapor je hiša pravice
Jurij iz Brestovice je ob dveh ponoči skrivoma stopil v hišo gospoda Francisca Petronija, kjer je vzel kol in se nato odpravil pred zapore ter poskušal razbiti vrata, da bi rešil prijatelja iz Buj. »Vest o dogodku je prišla do naših ušes, in ker smo izvedeli, da je resničen, se ga, da bi bila kazen opomin drugim, obsodi na sekanje leve roke in izgon za eno leto iz Pirana. Če se vrne prej, naj se mu odseka še drugo roko in naj se ga spet izžene. Zapor je hiša pravice in kdor ruši zapor, ruši tudi pravico,« se je glasila sodba.
Kazen za oba
Leta 1386 sta Johannes in Filip sedela na klopci pri vodnjaku na Marčanah, ko je tja prišla po vodo očitno mična služkinja Margerita. Filip je stegnil roko, da bi jo klofnil po riti, a naj je ne bi dosegel. Klub temu je zamahnila z vedrom proti njemu, vendar je zadela Johannesa. Ta je pograbil kamen in jo z njim dvakrat udaril. Na sodišču so ugotovili, da Johannes ni nič kriv, a da bi se moral takega dejanja vzdržati. Margerita je plačala pet liber kazni, Johannes pa libro.
