PIRAN – »Ljudje ob morju so od nekdaj tesno živeli s plovili, še zlasti z majhnimi, ne večjimi od štirih metrov, in prav žalostno je, da v piranskem mandraču že dobrih 15 let ni bila privezana nobena batana. To majhno leseno plovilo, ki je značilno za Istro in je izvirno ter tradicionalno za to okolje, je bilo nekoč pri skoraj vsaki hiši. Spretni fantje so jih po kleteh, dvoriščih, na vrtovih naredili kar sami ter jih nato skrbno vzdrževali, z njimi ribarili, prevažali tovor in podobno,« pravi Slobodan Simič - Sime iz piranskega zavoda Mediteranum, ki je poskrbel, da so minuli mesec kar na tamkajšnjem pomolu po okoli 30 letih vsem na očeh končno spet zgradili eno piransko batano in jo z vsem spoštovanjem ter častmi tudi splavili.
Izpodrinila jih je plastika
Preprost lesen čoln z ravnim dnom, ki je bil nekoč nepogrešljiv za obmorske prebivalce in so ga izdelovali dolga stoletja, so največkrat naredili kar iz lesa, ki je bil pač pri roki. Mnogim je na skromnih domačijah z malo zemlje pomagal preživeti tudi z ribolovom, nato pa se je umaknil plastičnim čolnom. Z njim so izginile spretnosti oziroma čolnarsko in ladjedelsko znanje o njegovi gradnji. Za obujanje teh čolničkov je najbolj zaslužen prav Simič, ki je kot raziskovalec in vodilni poznavalec tradicionalnih plovil severnega Jadrana ter Istre pred leti napisal knjigo Batane Istre in ji dodal načrte ter navodila za izdelavo. Tako je pred štirimi leti po desetletjih znova nastala ena batana v Kopru, za njo pa še v Kortah, v Izoli, v Vrtojbi pri Novi Gorici in še kod. Že nekaj jih je oživelo, zdaj pa je svojo končno dobil še Piran. To plovilo očitno navdušuje vse več ljubiteljskih ladjedelcev oziroma zanesenjakov za ohranjanje naše morske in še zlasti ladjarske dediščine.
»Želimo obuditi to odlično plovilo, pokazati, kako preprosto ga je izdelati, in vrniti v piranski mandrač ter druge mandrače na naši obali. To pomeni tudi revitalizacijo naše neprecenljive pomorske dediščine in prispevek k večji razpoznavnosti Pirana,« poudarja Simič. V Mediteranumu upajo, da bo taka javna gradnja postala tradicionalni vsakoletni piranski dogodek, k čemur sogovornik dodaja: »Dokazali smo, da še vedno znamo narediti nekaj, kar je skoraj izginilo. To je nadvse pomembno, saj se mnoga obalna mesta odmikajo od morja in se vse manj zavedamo, da smo ob morju in del njega.« Na Obali sicer razmišljajo o ustanovitvi združenja, s katerim bi popularizirali lesno ladjedelstvo, in to ne samo pri njih, ampak na primer tudi na Bledu, v Bohinju itd.
Še brez imena
Piranska batana je dolga 4,12 m, težka okoli 280 kg in je še brez imena, čeprav je bilo slišati, da naj bi jo krstili za Piros 1. Sestavljena je iz okoli 70 lesenih delov, pri čemer so za ogrodje uporabili hrastov les, za oplato in palubo pa macesnovega.
Aljoša Vidakov, ki je vodil gradnjo, je izkušnje nabiral pri popravilih starih lesenjač in se je novogradnje pogumno lotil prvič. Na koncu je bil zadovoljen: »Bilo je naporno, a hkrati ena sama zabava. Ko se odpočijem od te, bom naredil eno še zase.« Prve izkušnje so nabirali še Arian Sau, Sašo Arnautovič in Igor Grmek, ki pravijo, da so se naučili veliko novega ter pridobili potrebne izkušnje, tako da lahko kmalu pričakujemo še katero novo. Zatrjujejo, da poleg volje in poguma za to potrebuješ le žago, dleto, kladivo, spone in še katero orodje, ki se sicer najde pri vsaki hiši. O tem se je lahko prepričalo tudi precej radovednežev, ki so spremljali njeno nastajanje na piranskem pomolu. Nekateri so se vračali vsak dan, in kdo ve, morda se je kdo med njimi tudi sam opogumil, da se je bo loti.
Da obujena mala batana Pirančanom in vsem, ki cenijo povezanost mesta z morjem, pomeni zelo veliko, je pokazalo nekaj sto ljudi, ki so prišli na njeno splavitev. Tam je bil tudi pater Marjan Vogrin iz piranskega minoritskega samostana, ki je opravil danes že nadvse redek obred blagoslova plovila z besedami: »Bog, prosimo te, odvrni od tega čolna nevarne viharje in vsi, ki se bodo z njim vozili, naj srečno prispejo v svoj pristan.«
V Mediteranumu so ocenili, da jih je gradnja s pomočjo podpornikov stala okoli 1000 evrov, njen spust v morje pa je pospremilo licitiranje. Izklicna cena je bila 700 evrov, zanjo so se potegovali Pirančani Ljudmila Sinkovič, Radmila Pepič, Berto Radojkovič in župan Peter Bossman, ki na njej niso gledali materialne vrednosti, ampak simbolno. Ceno sta na koncu višala Radojkovič in Bossman, a ta je dal pri dvigu na 1700 evrov prednost Radojkoviču. Batana na veselje Pirančanov in po zagotovilu Radojkoviča, ki ga je s prvimi zavesljaji v njej slovesno popeljal prav tako lesenjačam predan Vinko Oblak, ostaja v Piranu v tamkajšnjem mandraču, svoj privez ima pri Pomorskem muzeju.