CELJE – Na obrobju Celja in Štor nameravajo razkopati območje Pečovnika, saj naj bi tudi tam bila prikrita grobišča s posmrtnimi ostanki žrtev povojnih pobojev. Koliko jih je in kdo so bili ti ljudje, je ta čas še nemogoče napovedovati. Gre zgolj za domneve in ugibanja. Čeprav se je vedelo za območje opuščenega rudnika rjavega premoga v Pečovju (obratoval je do leta 1960), kamor so takoj po vojni množično vozili ljudi na usmrtitev, bodo predel podrobneje preiskali šele letos.
Vrnjene žive zasipali
Ob četrti obletnici odkritja množičnega grobišča v Barbarinem rovu rudnika v Hudi jami pri Laškem je to napovedal tudi dr. Jože Dežman, predsednik državne komisije za prikrita grobišča. Neuradno naj bi v Pečovniku ležalo od sedem do osem tisoč trupel, večinoma naj bi šlo za pripadnike hrvaških enot. Mediji pri naših vzhodnih sosedih so se o tem tudi že razpisali in ocenjujejo, da bi tam lahko ležalo morda tudi deset tisoč pokojnikov. Pečovniške dogodke je zelo podrobno raziskoval Celjan Janez Črnej.
Med drugim je zrisal zemljevid s 36 celjskimi grobišči
Črnej pove: »Na pripravljen zemljevid se je odzval nekdanji poslanski kolega iz Zbora občin, bivši novomeški župan Marjan Dvornik. Povedal mi je, da je imel na sprejemu argentinske izseljence, ko ga je gospa iz njihove skupine poprosila, ali lahko v bližini Celja poišče kraj z rudnikom in kamnolomom, kjer so njihove svojce žive zasipali. Gre za domobrance, ki so jih vrnili iz Vetrinja. Po prvem miselnem zastoju, če tak kraj v bližini mesta sploh obstaja, se mi je odvrtela kombinacija apnenika, kamnoloma, zaprtega rudnika in govoric o Pečovniku, ki so krožile po Celju.«
Voda naplavila kosti
Črnej razloži: »Rudnik Boemia je prikrit, zasuli so ga z zemljo. Med poizvedovanjem pri domačinih in znancih nisem prišel do nobenih zaključkov. Nato sem govoril s Stanislavom Jugom, upokojenim rudarjem, ki je bil med otroki s Petrička, njegovega očeta pa so privedli v rudnik Pečovje. Vse to sem povezal s prošnjo izseljenke iz Argentine. Rekel je, da so imeli zalog premoga še za več kot deset let, vendar 1945 niso smeli kopati v Pečovju. Šele naslednje leto so spet smeli vstopiti.« Črnej je še izvedel, da so pozneje v rudniku uprizorili nesrečo, ko so razstrelili neko betonsko ograjo. Talna voda je rudnik zalila, ob poplavi leta 1954 pa se je utrgal plaz in deroča voda je naplavila kosti. Zbrana pričevanja je nato poskušal povezati s temi dogodki. Konec leta 1959 so ustavili kopanje premoga, saj bi bilo izčrpavanje vode prenevarno za rudarje.
Črnej je zbral številna pričevanja o zamolčanih dogodkih
Tako naj bi dve vlakovni kompoziciji, polni vojnih jetnikov, gnali proti Jalovemu grabnu in jih žive zasuli v rudnik. Neki štirinajstletnik je takrat videl, kako so partizanski stražarji razvrščali jetnike, ki so jih k nam prek Celovca, Pliberka in Maribora poslali Angleži. Ustavili so se na velikem travniku med Celjem in Štorami, šlo naj bi za okoli tri tisoč hrvaških domobrancev, bilo je avgusta 1945. Mednje so pozneje pomešali še Slovence in bržčas to ni bila zadnja vlakovna odprema za Pečovje.
Vsi niso končali v rudniškem jašku. Manjših grobišč z do 25 ljudmi je v njegovi bližnji okolici še veliko. »V Boemiji ostaja neraziskana skrivnost partizanskih zločinov. Pečovniška skrivnost pa se je v meni pojavljala kot slaba vest rodnega mesta,« pojasni Črnej, ki za sondiranje starega rudnika, kar bo stalo okoli 25.000 evrov, zbira prostovoljne finančne prispevke, saj po zadnjem rebalansu državnega proračuna za te namene ni več denarja.
