V Pariz vzel s sabo vonj kočevske vasi

LIVOLD, KOČEVJE  –Vse najpomembnejše galerije po svetu, ki se ukvarjajo s fotografijo, imajo slike Klavdija Slubana. »Galerija, ki ima pet, deset mojih slik, ima že zelo bogato zbirko,« pravi Klavdij Sluban in razloži, da je največja francoska banka kupila dve njegovi sliki za 30.000 evrov. Je umetniški fotograf, ki ima prepoznaven, nekateri pravijo celo slubanovski slog. Njegove fotografije so črno-bele in imajo neverjetno estetsko dovršenost z nekakšnim brezupnim vzdušjem.

»Ko je leta 2000 dobil najvišje francosko priznanje za fotografijo, nam je postalo jasno, da je pomemben umetnik,« pravi Vinko Vlašič iz Livolda, bratranec Klavdija Slubana. A bolj kot to, da je Klavdij priznan in ugleden mož v svetovnih umetniških vodah, je pomembno, nadaljuje Vinko, da je ohranil stik z domačim okoljem in nekakšno odprtost ter razumevanje za sogovornika. Da je ostal Klavdij. »Je Livoldčan, na kratko,« pravi Vlašič.

Enako pomembna: Livold in Pariz

To pa ni tako samoumevno, kajti Klavdij živi v Parizu. Ko je imel sedem let, so ga starši, ki so odšli na delo v francosko prestolnico, vzeli k sebi in poslali v najboljše šole. »Takrat sva oba jokala kot dež,« se spominja Robert Zabukovec iz Livolda, ki je Klavdijev prijatelj od mladih nog oziroma že več kot 45 let: »Potem smo čakali na počitnice, da se je vrnil v Livold. Kajti prijateljev nimaš veliko oziroma jih lahko – če imaš srečo – prešteješ na prste ene roke.«

Klavdij je pri štirinajstih odkril fotografijo: »Zaradi Livolda sem se začel ukvarjati s fotografijo.« V Francijo je nosil zamrznjene trenutke iz ljube kočevske vasi, kajti »s fotografijo ustaviš čas. Vedel sem, da če bom fotografiral to, kar je tu in zdaj, bo to na fotografiji ostalo.« Tako je s seboj nesel teto Olgo, prijatelje, vonj iz tetine kuhinje…. Kajti v Livoldu oziroma na Kočevskem je neki poseben zrak, neki poseben vonj, tu je trava bolj zelena, pravi Sluban, ki svoje občutke v Parizu strne v dva stavka: »To je bolečina, ki se je ne da ozdraviti. To je nostalgija, je domotožje.«

Ni cilja brez napak

Iz tega je razvil svoj umetniški slog. Tudi mlade fotografe v zaporih ali na delavnicah ne uči tehnik, ampak, kako ostati zvest samemu sebi: »Stvar je v občutku, da delaš s srcem in izraziš to, kar je v tebi.« Seveda se na tej poti tudi zmotiš in narediš napake. Toda napake so kot stopnice, ki ti pomagajo rasti, pravi: »Cilja ne moreš doseči brez napak.«

Prepotoval je dobršen del sveta, tudi neverjetno oddaljene in divje kraje, kjer je ustvarjal. A vedno mu je bil najljubši odsek poti iz Kočevja proti Livoldu. »Največje pričakovanje je tabla Livold. Ko zagledam tablo Livold, je nekaj najlepšega,« pravi mož, ki te velike bolečine ob odhodu iz Livolda ne čuti več tako kot nekoč: »Ker vem, da se bom kmalu vrnil.« In ker ga tu, v Livoldu, čakajo prijatelji in sorodniki.

»Ponosen sem, da ga že 45 let poznam,« pravi Franci Šega, ki ne živi v Livoldu, ampak Štalcerjih: »Navdušen sem, kakšen domoljub je, s kakšnim žarom govori o Livoldu in Kočevski. Lahko bi bil učna ura domoljubja!« Klavdij vsem navdušeno razlaga, od kod je, in zato vsi tujci, ki ga poznajo, vedo tudi za Livold in Kočevsko. Potem ko je prejel njemu najljubšo nagrado – deklico s piščalko, nagrado, ki jo v Kočevju podeljujejo za izjemne dosežke, povezane s tem koščkom Slovenije –, je sklenil, da bo tem krajem nekaj vrnil. V resnici ne gre, da bi kar koli moral vračati Livoldu ali ljudem iz Livolda, pravi, ker mu ti ljudje niso tega dali zato, da bi jim kar koli moral vračati. Gre le za to, da želi on nekaj dati Livoldu.

Sled, ki bo ostala za vedno

Zato je nastala razstava, ki je na ogled v Pokrajinskem muzeju Kočevje in ima preprost naslov Livold. Na njej so slike, ki jih je Klavdij posnel v osemdesetih, in slike, ki so nastale zdaj. »To niso družinske fotografije, ampak so narejene po vseh kriterijih, ki jih imam pri svojih fotografijah,« je jasen Klavdij: »Te fotografije so zavesten zapis v času, ker želim tu pustiti sled, tako kot je ta kraj pustil sled v meni, ki se ne bo nikoli izbrisala.« Slike so – v nasprotju z dosedanjim Slubanovim delom – barvne, a to le zato, razloži umetnik, ker je tudi Livold poseben.

»To je kronika tistega časa in tega, ki bo kmalu postal preteklost,« pravi Vinko Vlašič. Klavdij pa razloži, da bo čez nekaj let spet »ujel« Livold in Livoldčane, saj želi tu, v tem posebnem delu sveta, pustiti sled. Na način, ki je njegov.

V Pokrajinskem muzeju Kočevje imajo zdaj 135 njegovih fotografij, kar je največja zbirka njegovih slik na svetu. Na vprašanje zakaj, je Klavdij kratek: »Ker je Kočevje tako pomembno, ker mi je toliko dalo.« A bolj kot to, da ima neko podeželsko središče umetniško pomembno zbirko, ki se bo skozi leta še dopolnjevala, je zanimivo to, da ne Klavdij in ne Livoldčani iz tega ne delajo pretiranega hrupa. In ko si med njimi, ugotoviš, da se vsi skupaj zelo dobro zavedajo, kaj je v resnici pomembno: iskrenost, odprtost, človečnost oziroma tisto neotipljivo, ki se tke med dobrimi ljudmi.