VUZENICA – Štiriindvajsetletna Ines Koprivšek je petmesečni dojenčici Emi Krajnc v soboto okoli šeste zvečer pripravljala večerjo. Prekuhala je vodo in odprla škatlo kašice za dojenčke, obrok, ki se ga pripravi brez kuhanja, kupljen nekaj dni prej v trgovini na Muti. Znova se je prepričala, da kašici, neprodušno zaprti najprej v škatli in še v vrečki, ni potekel rok veljavnosti: »Uporabno do 5. 10. 2017,« v precejšnjem šoku pojasnjuje Ines, ki se je zaradi ljubezni do Eminega očeta, 34-letnega Mirka Krajnca, preselila v Vuzenico, gručasto naselje z dobrimi 1500 prebivalci v koroški regiji, znano po Vuzeniških dnevih, živahnih sejmih, po cerkvi svetega Nikolaja, v kateri je deloval pesnik, narodni buditelj in pozneje škof Anton Martin Slomšek, ter ostankih Pistrovega gradu, kjer je živel in ustvarjal slikar Oskar von Pistor.
Dve žlici v skledico
Dve žlici keksolina z okusom jabolka je, ne da bi opazila kaj nenavadnega, slutila pa še manj, stresla v skledico, od nje se ni premaknila niti za hip. Zadnje preverjanje za mlado mamico, ki je na higieno še kako pozorna, je bil pretres posodice z vsebino zdroba, mešanje z žlico, da se prepriča, da v njej ni ničesar, česar dojenčica ne sme zaužiti, še preden bi pripravek zmešala z vodo. Ko je v keksolinu zagledala celo tableto, je bila šokirana: »Čisto nič mi ni bilo jasno, poklicala sem Mirka in ga vprašala, ali vidi to, kar vidim jaz.« Tudi Mirko ni mogel verjeti, ko je zagledal neznano tableto v hrani za dojenčke. »Toliko preverjanja hrane, testov kakovosti, kako se je to lahko zgodilo?« se sprašujeta.
Potem ko je Ema namesto žitne kašice večerjala mleko, se je mati kakšno uro samo tresla. »Na to moram opozoriti ljudi, sem premišljevala, otroku bi lahko tableta kaj hudega storila.« Ines pokaže tableto neznanega izvora in proizvajalca, na eni strani je z velikim tiskanimi črkami vrezano R K. »Mi doma nimamo tablet, ne takšnih ne drugačnih,« je pribila.
česar nikakor nismo hoteli.
Ličinko bi še razumela
Dobro uro zatem se je obrnila na hrvaške proizvajalce, dogodek je opisala na njihovi uradni strani na facebooku, zapis pa jim poslala v zasebnem sporočilu. Odgovor je sledil čez približno pol ure, v njem Podravka, delniška družba s sedežem v hrvaški Koprivnici, svojo stranko kar tika: »Draga Ines, žal mi je, da si to doživela. Na žalost se včasih zgodi tudi tisto, česar nikakor nismo hoteli. Javi se na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Pozdrav!«
Na Podravko smo se obrnili tudi mi, in čeprav je bila nedelja, smo prejeli odgovor. Glede tikanja so pojasnili, da na Linovi strani na facebooku komunicirajo neformalno, sploh ker so njihovi najpogostejši obiskovalci otroci, ki imajo medvedka za svojega prijatelja. In, pomembneje, v podjetju zatrjujejo, da ni niti najmanjše možnosti, da bi med proizvodnjo v škatlo prišel tujek: »Proces proizvodnje otroške hrane je zaprt in strogo nadzorovan. Vsak izdelek pregledamo z rentgenom, tega pa prav tako prekontroliramo pred začetkom vsake izmene. Upoštevamo tudi standarde HACCP, BRC in IFS, po katerih je v proizvodni proces prepovedano prinašanje hrane in zdravil.«
Ines vztraja: »Nikakor jim ne nameravam znova pisati. Vse sem shranila, kakšen bo najin naslednji korak, v tem trenutku ne vem. Lažje bi razumela, da bi bila v hrani recimo ličinka... Samo hvaležna sva in po drugi strani zelo srečna, da Ema ni pojedla vsebine s tableto.«
Ines še pove, da je bila Ema v veliki nevarnosti že ob porodu 30. septembra lani v slovenjgraški porodnišnici, saj je popila amnijsko tekočino (plodovnico), srčni utrip ji je s 150 padel na 40 na minuto, rešili pa so jo z oživljanjem in intenzivno, pozneje še neonatalno nego v Ljubljani, kjer je preživela prvih trinajst dni svojega življenja.
